Tako grozljivo so ob neutolažljivem joku pred dvema mesecema v kraju kakšnih 40 kilometrov zahodno od Ljubljane odzvanjali kriki treh otrok, ki so jih z nepravnomočnim sklepom izvršitelji iztrgali iz objema mame in njihovega doma. Identitete družine ne bomo razkrili zaradi varstva otrok, a vse dokaze, o katerih bomo govorili, hranimo v uredništvu.
Začnimo tam, kjer je največ škode povzročene prav njim, ki niso krivi popolnoma ničesar, pri otrocih. Kot zgodbo opisuje mama otrok, so otroci živeli pri njej, oče je bil večinoma odsoten in je družino videval le občasno. Kot je razbrati iz pripovedovanja sosedov, je mama večinoma sama vzgajala in skrbela za vse tri otroke. A kljub vsemu je napočil dan, ki je družino zaznamoval za vedno. »Izvršitelj je vstopil v hišo in prišel neposredno v kuhinjo, ravno v času kosila, ter zahteval, da nemudoma predam otroke. Ali lahko vsaj pojedo kosilo, me je zanimalo. Delavke CSD in izvršitelj tega niso dovolili,« pripoveduje mama. A kar je sledilo, je težko opisati z besedami. Otroci namreč mame niso želeli zapustiti. Oklepali so se je, kar je razvidno tudi iz poročila pristojnega centra za socialno delo (CSD). A ker otroci niso želeli oditi z izvršiteljem, je sledil telefonski pogovor med izvršiteljem in sodnico Vero Gams Premerl. Pogovor je bil ves čas predvajan prek zvočnika in posneli so ga tudi sosedi, ki so dogodku prisostvovali. Zahteve sodnice so bile jasne: »Če ne gre drugače, uporabite silo!« Ob vprašanju mame, kdaj bo lahko otroke spet videla, in pojasnilu, da bi takšna informacija otroke pomirila, pa je sledil celo odgovor: »Zdaj jih ne boste videli nič več! Nimate več stikov.« Vse to so slišali tudi otroci, kar jih je dodatno razburilo in tako situacijo še zaostrilo. Kot je razvidno iz videoposnetkov, je izvršitelj s pomočniki nato otroke na silo strpal v avto. Agonijo ob tem si slehernik težko predstavlja. Po pripovedovanju mame otrok je imel solzne oči celo policist, »pa je v življenju najverjetneje videl že marsikaj«. Takšno ravnanje lahko nedvomno na otroku pusti velike brazgotine, kar je potrdila tudi Nina Kočar, direktorica inštituta za zaščito otrok Lunina Vila: »Ločitev staršev in menjava skrbništva sta za otroka že sami po sebi zelo težka izkušnja, če se ne izpelje pravilno oziroma se izpelje s silo, pa lahko predstavlja ne samo potencialno retravmatizacijo, ampak tudi hud travmatični dogodek, ki pusti posledice za vse življenje – različne zdravstvene težave, duševne motnje (depresija, posttravmatska stresna motnja in tako naprej), psihosocialne težave in podobno.«
Senca dvoma nad sodiščem
A tukaj ne gre le za očitno popolnoma neprimeren odvzem otrok, sum o nepravilnosti je padel na celoten postopek primera, ki ga vodi sodnica Gams Premerl. Pritožba mame na sklep o odvzemu otrok iz novembra lani namreč še ni bila rešena, ko je sodišče z nepravnomočnim sklepom o začasni dodelitvi otrok očetu te iztrgalo iz njihovega doma. Po prepričanju Nevenke Šorli, mamine odvetnice, je trajanje postopka bistveno predolgo, saj gre za majhne otroke, ko bi moralo sodišče primer obravnavati prednostno, a zdaj teče že osmi teden, ko otroci niso videli svoje mame, niti jim ni omogočen nikakršen stik z njo. Pridobili smo tudi elektronsko sporočilo, ki ga je Gams Premerlova naslovila na pristojni CSD, v njem pa še pred obravnavo na sodišču daje navodila, kaj naj napišejo v mnenju: »Predlagamo, da zadevo proučite in pripravite predlog, morda tudi v smeri, da se vsi trije otroci takoj – z začasno odredbo – zaupajo očetu ...« Nadalje sodišče ni upoštevalo želje otrok, saj jih med postopkom ni zaslišalo niti enkrat. V zadevi ni bilo pridobljeno nobeno izvedensko mnenje. Nepravilnosti je, kot je razvidno iz maminega ugovora zoper sklep okrožnega sodišča v Ljubljani, še cela vrsta. Po odgovore smo se obrnili tudi na sodnico, odgovorilo pa nam je sodišče, ki se je skrilo za pravnoformalni stavek: »Pojasnjujemo, da gre za odprto zadevo, v kateri je javnost po zakonu izključena, zato vam odgovorov na vaša vprašanja ne moremo posredovati.«
Sosedje želijo pomagati
Nad dogajanjem so začudeni tudi sosedje, ki zadevo spremljajo in družino dobro poznajo: »Sosedje smo vedno občudovali to mamico. Le kako zmore? Na vsaki strani naročja je nosila po eno deklico, sinek pa se je je držal za oblačila. Kot grozd so bili. Čudili smo se, kako da je njihov oče, ki jih je le malokdaj spremljal, brezskrbno korakal za njimi, ne da bi priskočil na pomoč.« Sosedje pristojne institucije tudi pozivajo, naj odgovorijo, kaj je privedlo do takšnih zaključkov, in opozarjajo na ranljivost otrok: »Čas beži in pušča rane na dušah najmlajših ter uničuje njihovo skrbno mamo. Tukaj smo sosedje na razpolago, da nas obiščete in povprašate po resnični sliki treh otročičev in njihove mamice.«
CSD le površno in pristransko
Kot smo že omenili, smo pridobili tudi poročilo pristojnega CSD o odvzemu otrok, ki pa je daleč od realne slike, ki jo dokazujejo videoposnetki, o čemer pričajo prisotni. V celotnem poročilu ni niti z besedo omenjen nasilen odvzem otrok, po trditvah mame je narobe opisan tudi celoten postopek odvzema: »Nikjer niti besede, da sem poskušala situacijo ublažiti in se dogovoriti tako, da bi bilo za otroke dobro. Pa so vsi samo vztrajali pri tem, da se otroci izročijo očetu, in otrokom lagali, da me bodo kmalu videli. Oče se ni bil pripravljen pogovoriti, delavke CSD tudi ne, sodnica tudi ne. Otrok niso poslušali. Zdaj je že osem tednov, odkar sem nazadnje videla otroke. Kje so? Kako so? O tem me nihče ne obvešča.« V postopek sta vpletena dva CSD. Na oba smo se obrnili z vprašanji, a so odgovorili le s CSD, ki pokriva področje, kjer je nastanjen oče otrok, in sicer, da je odgovornost na strani mame, ki bi morala otroke pripraviti na odvzem.
Kaj pa koristi otrok?
Konvencija o otrokovih pravicah jasno določa, da »države pogodbenice spoštujejo pravico otroka, ki je ločen od enega ali od obeh staršev, da redno vzdržuje osebne stike in neposredno zvezo z obema, razen če je to v nasprotju z njegovimi koristmi«.
Ob vseh domnevnih nepravilnostih je bilo očitno pozabljeno na korist otrok, ki bi morala biti temelj vsakega postopka, v katerega so ti vpleteni. »Za otrokov zdrav psihofizični razvoj sta nujni varnost in prisotnost objekta primarne navezanosti, torej skrbnika, ki mu to varnost zagotavlja. V primeru spremembe skrbništva ali odvzema se otroku čez noč spremeni vse, kar pozna in mu daje strukturo – primarni skrbnik, družinsko okolje, življenjski prostor, širše okolje, družba, šola oziroma vrtec in tako dalje. To seveda lahko predstavlja velik šok. Otroka je treba na tovrstne spremembe vedno pripraviti, če je le mogoče, bi morali postopki potekati postopoma, da se ima otrok možnost navaditi na novosti in ustvariti novo rutino ... Ključno je, da se v postopku sliši tudi glas otroka, njegovo mnenje in njegove želje, pri tem pa je seveda treba upoštevati otrokovo razvojno stopnjo. Tovrstne pogovore morajo opraviti ustrezno usposobljeni strokovnjaki in v skladu s strokovnimi smernicami, ki jim moramo slediti tudi v Sloveniji. Zavedati se je treba, da je pravica otroka, da ima stik z obema staršema, in ne pravica staršev, da imajo stik z otrokom,« je o odvzemu otrok za konec dejala Kočarjeva iz Lunine Vile.
