V ZDUS so dosegli, da je poglavje o bivanju starejših s poudarkom na razvoju skupnostnih oblik bivanja uvrščeno v Nacionalni stanovanjski program 2015 - 2025 in v Strategijo dolgožive družbe.
Od novembra do konca februarja 2018 ministrstvo za okolje in prostor po vseh mestnih občinah v Sloveniji izvaja kampanjo Sobivamo, s katero želi informirati in osveščati o novih možnostih za kakovostno bivanje starejših.
V ZDUS so pomagali tudi pri nastanku stanovanjske skupnosti starejših v vasi Davča. Lastnik objekta Peter Prezelj je prej gostil turiste, po razmisleku pa je celotno hišo namenil bivanju starejših. Prvi stanovalci so se v njej naselili spomladi in zdaj je hiša že zapolnjena.
Gospo Heleno, eno od stanovalk smo povprašali o njenih vtisih in izkušnjah bivanja v stanovanjski skupnosti starejših.
Kako ste izvedeli za stanovanjsko skupnost v Davči in kako ste se odločili za selitev? Kaj vas je prepričalo?
Za stanovanjsko (gospodinjsko) skupnost sem izvedela iz oglasa v Vzajemnosti. Ker sem o sobivanju starejših v tujini že kar nekaj prebrala, sem se odločila, da pokličem in vidim kakšna naj bi skupnost bila in kako naj bi potekalo življenje v njej. Po tem pogovoru sem se pogovorila tudi s hčerko in sinom. Obema je bila moja ideja o možni selitvi sprejemljiva, zato sem se dogovorila za obisk. Že prvi vtisi so bili izjemno pozitivni. Pogoji bivanja so presegli moja pričakovanja. Sobe s kopalnico so lepe, prostorne in opremljene. Vsak stanovalec ima svojo sobo in s tem zagotovljeno zasebnost. Z dovoljenjem lastnika si v sobo lahko pripelje tudi nekaj svojega pohištva in ostalih stvari, da se bo počutil bolj domače. Tudi kuhinja je velika in dobro opremljena. Na voljo pa so še drugi skupni prostori, rastlinjak in zelenjavni vrt. Najbolj pa mi je bila všeč lokacija v škofjeloškem hribovju (1000 metrov nad morjem) in ne prevroča poletja, vročino v Črnomlju sem zelo težko prenašala. Poleg tega pa sem bila prijetno presenečena tudi nad prijaznostjo gospoda Petra. Že po prvem obisku v Davči sem se odločila za selitev, ki pa se je zaradi bolezni za dva meseca oddaljila.
Kako si stanovalci organizirate dan? Kako si razdelite naloge npr. glede prehrane?
Naš dan poteka približno tako: med sedmo in osmo uro zajtrkujemo, si skuhamo kavo in jo v zimskem ali letnem vrtu skupaj popijemo in nekaj časa klepetamo. Potem gremo po svojih opravkih - pospravljanje sobe, urejanje rož, pranje, čiščenje skupnih prostorov ali kuhanje. Naš dopoldanski urnik ni prenatrpan, dovolj časa je tudi za klepet, sprehod, branje, pletenje… Po kosilu in skupni kavi si vsak vzame čas zase. Sama grem običajno na sprehod, potem pletem in gledam televizijo. Okrog šestih večerjamo. Po večerji nekateri kartajo ali igrajo kakšne druge družabne igre.
Vsak teden sestavimo jedilnik, naredimo nakupovalni seznam in kupimo potrebna živila. Stroške nakupa živil za kosilo si razdelimo. Za zajtrk in večerjo poskrbi vsak sam. Ko sestavljamo jedilnik, upoštevamo tudi individualne želje. Če kdo izmed stanovalcev določene hrane nima rad, si lahko skuha kaj drugega (ali pa mu skuha tisti, ki je zadolžen za kuhanje). Ob sestavljanju jedilnika se dogorimo, kdo bo kuhal in kdo mu bo pomagal. Običajno se za kuhanje odloči tisti, ki meni, da zna določeno jed dobro skuhati. Po potrebi nam pri sestavljanju jedilnika in kuhanju pomaga tudi Peter. Drugi si razdelimo ostalo delo (čiščenje skupnih prostorov, pospravljanje kuhinje in jedilnice po kosilu, delo na vrtu…).
Zdaj ste tam že nekaj mesecev. Ste še vedno zadovoljni s svojo odločitvijo? Vam je bilo kdaj žal?
Menim, da je bila to ena izmed boljših odločitev v mojem življenju in mi ni žal, da sem se preselila. Res je, da sem daleč od hčerke, sina in vnukov, da so prijateljice in prijatelji ostali v Črnomlju, vendar jih vsake toliko časa obiščem. Pogosto tudi poklepetamo po telefonu. Menim, da se je kvaliteta mojega življenja v nekaterih pogledih celo izboljšala, več časa preživim v družbi, pridobila sem tudi nove prijatelje.
Kakšne so prednosti in slabosti tovrstnega bivanja starejših? Kako rešujete nesporazume, različna mnenja, navade…
Osebno menim, da ima sobivanje veliko prednosti. S sostanovalci se lahko pogovoriš, po potrebi ti pomagajo, obveznosti in stroški se porazdelijo. Tudi skupna skrb za prehrano je zelo pomembna, saj je verjetno kar veliko starejših, ki si ne kuhajo redno. Menim, da je sobivanje tudi cenovno zelo ugodno. Slabosti pa zaenkrat še nisem odkrila.
Pred odhodom me je najbolj skrbelo, kako se bom po nekaj letih samostojnega življenja prilagodila življenju v skupnosti. Dokaj hitro sem ugotovila, da je bila ta skrb nepotrebna. Res je, da smo se zbrali ljudje iz različnih krajev, z različnimi navadami, izkušnjami in različnimi osebnostnimi lastnostmi. To različnost je potrebno sprejeti, se o razhajanjih odkrito pogovoriti in včasih sprejeti kakšen kompromis.
Vas moti, ker je lokacija malce odročna, da ni blizu infrastrukture – trgovin, ambulante... Kako si organizirate prevoz?
Lokacija je in ni odročna. Marsikdo živi nekaj kilometrov izven mesta in je tudi oddaljen od infrastrukture in potrebuje prevoz in približno toliko časa kot mi, da pridemo do trgovine ali zdravnika. Davča je le 20 kilometrov oddaljena od Železnikov. Ker ni javnega prevoza, nam ga zagotavlja Peter. Doslej s prevozom do Železnikov, Škofje loke ali Ljubljane nisem imela nobenih težav.
Bi bivanje v stanovanjski skupnosti priporočila tudi drugim starejšim? Kakšen mora biti po vašem mnenju človek, ki se odloči za sobivanje? Komu bi odsvetovali?
Vsekakor bi bivanje v stanovanjski skupnosti priporočila tudi drugim. Bivanje v skupnosti je primerno za starejše, ki so še vedno sposobni skrbeti zase oz. potrebujejo le minimalno pomoč. Človek, ki se odloči za skupno življenje, se mora biti pripravljen prilagoditi zahtevam skupnega življenja, sprejeti nekaj pravil, spoštovati mnenja in želje drugih. Poleg tega mora biti pripravljen sprejeti kar nekaj izzivov, saj se mu bo življenje v nekaterih pogledih precej spremenilo. Menim, da bi v skupnosti težko živel nekdo, ki misli, da ima sam vedno prav in da je najpomembnejši, da se morajo drugi prilagajati le njemu. Poleg tega pa bi se za selitev zelo težko odločil tudi nekdo, ki je zelo navezan na svoj domači kraj, hišo, stanovanje in bi imel veliko domotožje. Najbolj pomembno je, da se za selitev po tehtnem premisleku odloči vsak sam, brez pritiska svojcev ali kogarkoli drugega.
