Preden je zbolela za hudo obliko raka, je trenirala plavanje, odbojko, gimnastiko in atletiko. »Meni je noč obrnila življenje na glavo in me postavila pred najpomembnejšo tekmo mojega življenja – borbo za preživetje,« je objavila na svojem profilu na facebooku, ki ga je začela pisati leta 2013 in kamor je izlivala svoje misli in občutke. Odzivi ljudi so bili neverjetni, zasuli so jo s sporočili z lepimi željami, in tudi od tu, predvsem pa od svojih domačih in najbližjih sta z mamo Simono črpali moč in voljo, da se je borila kot lev in na koncu zmagala.
"Spremenila sem se"
Danes 23-letna Korošica, doma iz Mežice, obiskuje četrti letnik srednje šole Cirius Kamnik, to je zavod, ki skrbi za vzgojo, izobraževanje in celostno usposabljanje otrok in mladostnikov z gibalno oviranostjo ali različnimi dolgotrajnimi obolenji. Vključena je v osamosvojitveno skupino, kjer se gibalno ovirani mladi urijo za čim bolj samostojno življenje. Čuti in se veseli vsakega dneva, zaveda se, da je lepo živeti, da je lepo biti zdrav.
»Pravijo mi, da sem se spremenila, da nisem več Maša, kot sem bila. In res je, pritrdim jim, spremenila sem se! Ne dovolim vsakemu, da dela z mano, kot da sem cunja za brisati po tleh, ne maram se več prepirati, preprosto grem raje svojo pot in pustim drugim, da živijo v svojih prepričanjih. Pustila sem nekaj ljudi za sabo in se ne sekiram več za tiste, ki so prodali razne zgodbice, zakaj nimajo časa zame, se začela ravnati po srcu in dojela, da se vse stvari v življenju zgodijo takrat, ko se morajo. Delam stvari, ki me veselijo – jaham konje, ustvarjam, poslušam glasbo, plezam, se fotkam, plavam in tja pa tja skočim na kak hrib ali goro. Te stvari me najbolj sprostijo. Predvsem pa imam ob sebi ljudi, ki so vredni mojega časa in ki mi vsak dan povedo, da sem nepogrešljiv del njihovega življenja (tisti, ki to so, sami vedo). Povedala pa bom tudi stvar, ki gre ljudem najbolj na živce – ljubim svoje življenje. In neskončno rada imam ljudi, ki so z mano v njem in mi stojijo ob strani na vsakem koraku!« je zapisala.
Ustavil se ji je svet
Maša je zbolela na koncu osmega razreda. Bilo je aprila leta 2009, ko je začela izgubljati ravnotežje, pisala je lahko le še z levo roko. »V šoli so začeli sumiti, da imam težave z alkoholom in drogo. Zdravnica je menila, da imam težave s ščitnico, in me je poslala na pregled. Na izvide sem v vse slabšem stanju čakala mesec dni, a so pokazali, da s ščitnico ni težav. Zatem so me poslali v Splošno bolnišnico Slovenj Gradec, tam so me kar dvakrat testirali za alkohol in drogo, in seveda je bil obakrat izvid negativen. Poslali so me k psihologinji, ker so verjeli, da sem se sama odločila, da ne bom več uporabljala desne strani telesa, a ko so tudi sami ugotovili, da je moje stanje resno, so me poslali v UKC Maribor na nadaljnje preiskave. Izvidi magnetne resonance niso pokazali nobenih posebnosti, poslali so me domov in v šolo, a nisem zmogla, bila sem preveč utrujena in odsotna. Tega dne je poklicala zdravnica iz slovenjgraške bolnišnice in naročila mami, naj takoj pride v bolnišnico po slike in me odpelje v UKC Ljubljana,« se je spominjala Maša.
Z mamo Simono sta vso pot ugibali, kaj se dogaja. Pozno popoldne jo je sprejel nevrokirurg Roman Bošnjak, ki jo je kasneje tudi operiral. Ta je na ponovnem pregledu z magnetno resonanco takoj opazil tumor v glavi, velik petkrat pet centimetrov. »Ves svet se mi je ustavil. Slišala sem, da so vse jutranje operacije prestavili in da sem jaz prva na vrsti. Samo jokala sem in upala, da me bodo čim manj obrili. Nismo vedeli, ali je tumor maligen, in to nas je spravljalo ob pamet. Tudi mami in babi, ki je bila skozi celotno zdravljenje prav tako aktivna udeleženka moje borbe z rakom, nista to noč nič spali …« je pletla zgodbo.
Dolgo in naporno zdravljenje
Zahtevni operaciji, ki je trajala kar sedem ur, je sledilo dolgo in naporno zdravljenje. Imela je 33 obsevanj, sedem ciklusov kemoterapij in nato še osem ciklov vzdrževalne terapije. »Za pet minut obsevanja sem se vsak dan vozila iz Mežice v Ljubljano. Po dvanajstem obsevanju so mi začeli izpadati lasje. Groza. Iz dneva v dan sem v ogledalu preverjala, koliko las mi je še ostalo. Dolgo je trajalo, da sem se sprijaznila z izgubo las in sprejela dejstvo, da bodo tako in tako spet zrasli. A to še ni bilo vse, po zaključku obsevanj me je čakalo še osem ciklusov vzdrževalne terapije, kar naj bi se zvrstilo v enem letu. V tistem trenutku sem mislila, da bom kar umrla … Pri tej terapiji se ti spremeni vse – vonj, okus, nimaš apetita, kar najprej bruhaš,« je opisovala Maša, ki je po obsevanjih tudi pristala na invalidskem vozičku.
Ker je vso hrano izbruhala, je najprej dobila nosno, nato pa še trebušno sondo. Ko je bilo najhuje, je pri višini 172 centimetrov tehtala le 32 kilogramov! »Vseskozi sem bruhala, izbruhala sem tudi predpisane napitke diabetičarke. Čez čas sem dobila svoj jedilnik, tako da mi je mami pasirala vse obroke in me hranila prek sonde. Bilo je grozno, a danes sem vesela, da je to za mano, da lahko jem, karkoli hočem, in se celo redim,« je optimistična.
Zamaški in dobrodelni koncerti
O neizmerni volji in želji po ozdravitvi najbrž ni treba izgubljati besed. Mašina mama Simona je skromno dejala, da so bili vseskozi pozitivnih misli, ubogali so zdravnike, se veliko gibali v naravi, hodili na terapije, tudi dodatne, in predvsem verjeli, da bodo zmagali. Celotno zdravljenje je trajalo eno leto in pol, posledice kemoterapije, kot so težave z ravnotežjem, fino motoriko, sluhom in govorom ter glavoboli in osteoporoza, pa zdravijo še danes. Vse to je obremenilo družinski proračun.
»Maša je med zdravljenjem potrebovala posebno hrano za hranjenje po sondi, kar je bil velik strošek, prav tako vse vožnje v Ljubljano, posebne terapije, terapije s konji … Pomagali so nam ljudje z vseh koncev Slovenije z zbiranjem zamaškov, za Mašo je bilo organiziranih kar pet dobrodelnih koncertov, na katerih so nastopili Tanja Žagar, Rok Ferengja, Marjan Novina, Damjan Murko, Ansambel Azalea, Klemen Bučan, Anika Horvat, Boštjan Gorenc, Vid Valič, Nuša Kamnik, Manca Špik … Voljo sva črpali od družine, prijateljev in od ljudi, ki so prek facebooka, po navadni pošti ali pa poleg zamaškov Maši pošiljali sporočila z lepimi željami. Maša ima še danes čisto vsa sporočila shranjena. Vsem iskrena hvala!« je ganjena povedala Simona.
S trdno voljo čez vse ovire
Maša se počasi, a vztrajno postavlja na noge. Zaveda se, da ni preprosto, a je prepričana, da bo s trdno voljo premagala vse ovire. Samo izkušnjo z rakom vidi kot zelo pozitivno, kljub izjemnim fizičnim in psihičnim naporom je, kot pravi, doživela veliko lepih stvari in spoznala veliko dobrih ljudi. Vsem pa polaga na srce: »Če vidite človeka, ki ga pri hoji malo zanaša, še ne pomeni, da je pijan ali na drogah!«
Načrtov za prihodnost je veliko, v ospredju pa zagotovo, da ostane zdrava, da naredi šolo in najde zaposlitev ter predvsem da izboljša svojo fizično moč in fino motoriko. »Upam in želim si, da bo imela čim bolj polno življenje in da bo srečna. To šteje. In da je vsak dan nasmejan,« dodaja Simona.
