Med prejemniki sredstev iz štirih slamnatih podjetij, za lastniki katerih se razpreda mreža, ki naj bi po poročanju časnika Delo vodila vse do azerbajdžanske politične elite, je bil tudi slovenski politik Zmago Jelinčič Plemeniti.
Predsednik izvenparlamentarne Slovenske nacionalne stranke, ki napoveduje, da bo kandidiral za predsednika republike, je iz podjetja Metastar invest leta 2012 prejel 32 tisoč ameriških dolarjev. Preračunano v evre, se je Jelinčič oplemenitil za 25 tisočakov.
Azerbajdžanska pralnica denarja
Metastar invest je, tako Delo, eno ključnih podjetij azerbajdžanske pralnice denarja. Skupaj so novinarji mreže Organized Crime and Corruption Reporting Project (OCCRP) identificirali štiri takšna podjetja, vsa so registrirana v Veliki Britaniji.
Jelinčič v telefonskem pogovoru z novinarji Dela ni bil gostobeseden. Prav nasprotno, politiku, ki je praviloma brez dlake na jeziku je tokrat odpovedal spomin. »To je bilo tako dolgo nazaj, ne spomnim se natančnega zneska, ne podjetja, ki je denar nakazalo,« je pojasnjeval Delu.
Enkratno nakazilo ali redni dohodek?
Nakazilo je Jelinčič prejel 30. julija 2012, torej pred dobrimi petimi leti. Novinarji pri tem niso odkrili ali so tovrstni zneski na Jelinčičev transakcijski račun prihajali redno, ali pa gre za osamljen primer.
Se pa transakcije dobro spomnijo v odvetniški pisarni FMMS. Peter Fašun, partner v FMMS in Jelinčičev zastopnik v nekaterih zadevah se spominja, da je »denar prišel na fiduciarni račun, kar je tudi običajno, ko je nakazilo za stranko in ne za naše podjetje.« O nakazilu iz davčne oaze so Fašuna spraševali tudi organi pregona, vendar po njegovih trditvah niso našli nepravilnosti.
Zaslužil je z Ukano
»Vse je čisto,« je novinarjem Dela zagotovil Jelinčič s pojasnilom, da je nakazani znesek le plačilo za ruski prevod knjige Ukana, slovenskega avtorja Toneta Svetine. Na vprašanje kdaj in kje je bila knjiga izdana pa je Jelinčič odvrnil: »Me ne briga, opravil sem svoje delo.«
Vir iz prevajalske dejavnosti je ocenil, da takšen prevod naročnika stane med največ 2500 in 3000 evri. Jelinčič pa je zanj prejel desetkratnik tega zneska.
O prevodu ne duha ne sluha
Jelinčiču v prid pa ne govorita niti dejstvi, da je, prvič, prevod izginil iz obličja Zemlje in da je po evidencah Cobissa zadnji tovrstni prevod bil natisnjen davnega leta 1979. Tudi ruske evidence so razkrile, da obstaja samo en prevod Ukane, in to ta iz leta 1979.
Kot drugo dejstvo pa je zgovoren podatek, da je dokaj nenavadno, da bi Azerbajdžanci brali prevod v ruščino, saj ta jezik govori zgolj 150.000 državljanov Azerbajdžanije, kar nanese le 1,6 odstotka prebivalstva. Večina prebivalstva namreč govori azerbajdžansko, ki je jezik soroden turškemu.
Opazoval je volitve
Jelinčič se je v preteklosti rad pohvalil glede dobrih odnosov, ki da jih goji z Azerbajdžanom. Še kot poslanec je bil osem let član Skupine prijateljstva z Azerbajdžanom, v enem od intervjujev za časnik Delo pa se je pohvalil, da bo iz posla z Azerbajdžanom iztržil tri milijone evrov.
V Azerbajdžanu je postopal tudi kot opazovalec volitev, kjer za razliko od nevladne organizacije Amnesty international ni videl politične tiranije. Azerbajdžanski samodržec Ilham Alijev pa je na svoji spletni strani celo objavil Jelinčičevo čestitko ob »briljantni zmagi« na volitvah, kot je to ubesedil Jelinčič.
