© 2025 SVET24, informativne vsebine d.o.o. - Vse pravice pridržane.

Nekdanja otroška leta, kako drugačna od današnjih


dolenjski-list
Besedilo in fotografije: M. Bezek Jakše
16. 11. 2019, 11.00
Posodobljeno
29. 11. 2019 · 12:49
Deli članek
Facebook
Kopiraj povezavo
Povezava je kopirana!
Deli
Velikost pisave
Manjša
Večja

img_0728_1_1_000.jpg
Arhiv Dolenjskega lista
IMG_0728_1_1
img_0774_17_1_000.jpg
Arhiv Dolenjskega lista
Prireditve Bilo je so se začele z obujanjem spominov na otroška leta.
img_0730_3_1_000.jpg
Arhiv Dolenjskega lista
img_0765_13_1_000.jpg
Arhiv Dolenjskega lista

V Gostišču Veselič v Podzemlju se je sinoči začela nova sezona prireditev pod skupnim naslovom Bilo je. Toni Gašperič, ki skupaj z gostiščem in Ljudsko knjižnico Metlika pripravlja prireditve, se je tokrat pogovarjal z obiskovalci, ki so obujali spomine na otroška leta. V petih petkovih večerih v novembru, decembru in januarju bo beseda tekla še o Viniški republiki, metliških tabornikih, arheoloških najdiščih na Kučarju, soseskih zidanicah in Mladinskem klubu Metlika.

Kako je bilo po Beli krajini in tudi nekoliko izven njenih meja v času, ko še ni bilo računalnikov, pametnih telefonov, televizijskih sprejemnikov in komaj kakšen radio, so poleg Tonija Gašperiča pripovedovali še Branko Petkovič – Pjont, Oto Nemanič, ki je zaigral tudi na orglice, Nada Pahor, Janez Totter, Tone Bezenšek, Ivanka Rus, Alenka Mežnaršič in Helena Pavlinič. Mnogim je še zelo živo v spominu, kako je bilo, ko so hodili na pašo in so izgubili čredo, ker so se preveč zatopili v igro, potem pa je doma sledil tepež. Palica je bila pred desetletji tako in tako najbolj pogost in očitno priročen vzgojni pripomoček. Pripovedovali so, kako so se igrali vojne, a niso streljali le z namišljenimi naboji, ampak celo s pravimi.

Posebno poglavje je bil metliški kino, kamor so se velikokrat pretihotapili, da jim ni bilo potrebno plačati vstopnice in da so lahko gledali filme, ki sicer niso bili primerni za njihova leta. Po drugi svetovni vojni, ko je bilo pomanjkanje čutiti na vsakem koraku, so otroci zbirali vse, kar je bilo na dosegu roke, da so le zaslužili kakšen dinar, ki je šel za šolske ali nujno potrebne življenjske potrebščine, včasih pa tudi za kakšen priboljšek. Tako so zbirali staro železo, kosti, žabe, polže, po njivah s krompirjem pa so nabirali koloradske hrošče in skoraj tekmovali, kdo jih bo nabral več.


© 2025 SVET24, informativne vsebine d.o.o.

Vse pravice pridržane.