B. G.

##IMAGE-3762605##

Danes 100. rojstni dan praznuje nekdanji atlet Marko Račič, udeleženec olimpijskih iger v Londonu leta 1948. V Adlešičih rojeni Račič, tudi Bloudkov nagrajenec, je najstarejši slovenski še živeči olimpijec. Danes živi v Ljubljani. 

Rodil se je materi Kristi in očetu Božu, ki je bil tisti čas nadučitelj v Adlešičih. Božo Račič-Kume je s svojim delom pustil v Adlešičih, pa tudi v vsej domovini nepozaben pečat. A Marko ni počival na slavi svojega očeta, pač pa je tudi sam dosegel pomembne uspehe in se svetovno proslavil. 

Marko se je z družino leta 1925 iz Adlešičev preselil v Ljubljano, kjer je oče dobil pomembno službo, a z Belo krajino je ostal vedno povezan. Nenazadnje je bil pozneje v Črnomlju (1942-1943) tudi zaposlen kot vlakovni odpravnik na železniški postaji, saj zaradi razmer po okupaciji ni mogel opravljati učiteljske službe (nameščen v Zgornjem Tuhinju). V službi na železnici je bil precej varen, saj se je tako izognil transportu v Srbijo ter italijanski internaciji.

Športu, predvsem atletiki, se je zapisal zelo zgodaj. V svoji karieri je bil Marko atlet, trener in funkcionar ter predavatelj in publicist. Od desetega leta starosti je bil član viškega Sokola, nato Ilirije, Hermesa, Udarnika (pozneje preimenovan v Olimpijo). Po koncu druge svetovne vojne se za 20 let preseli v Beograd. Najprej zaradi študija, nato je treniral v Študentu in Partizanu, naposled pa delal še kot trener v vojaškem klubu Partizan.

Leta 1953 je bil poslan na trenersko specializacijo na Švedsko, po vrnitvi postal reprezentančni trener za štafete, nato pa v šestdesetih letih še zvezni kapetan ženske reprezentance. To je bilo prav v času velikih uspehov Vere Nikolić, evropske prvakinje na 800 m, in Olge Gere, srebrne skakalke v višino. Med pomembnimi uspehi tistega časa je ženska sprinterska štafeta. Olga Šikovec-Draga Stamejčič-Zdenka Kolenc-Nada Simić, ki je bila na evropskem prvenstvu v Beogradu 1962 četrta, kar je še vedno najboljši dosežek katerekoli jugoslovanske in slovenske štafete.

Marko je pričel športno udejstvovanje v Sokolu, kjer je bil poudarek na gimnastiki, čisto slučajno so njegove tekaške rezultate opazili v Iliriji in ga povabili k sebi. Že na prvem tekmovanju (prav na svoj 17. rojstni dan) je, čeprav brez treninga, zmagal. Ker se dijaki razen v Sokolu niso smeli športno udejstvovati, je nastopal pod psevdonimom Čičar (Račič vzvratno). Njegovi športni rezultati so postajali vse boljši, višek športnega udejstvovanja pa so olimpijske igre. V Londonu je nastopil v dveh kategorijah, v teku na 400 m (uvrstil se je v četrtfinale ) in v štafeti 4 x 400 m (štafeta je zasedla končno 12 mesto). 

Za jugoslovansko reprezentanco je nastopil 15-krat. Na 100 in 200 m je 4-krat osvojil naslov državnega prvaka, 7-krat je bil najboljši v štafetah. Je 20-kratni rekorder na 200 in 300 metrov ter 18-kratni v štafetah.

Z dr. Rajkom Šugmanom, nekdanjim dekanom Fakultete za šport v Ljubljani, sta leta 2013 napisala biografijo o Markovem življenju in delu z naslovom Na krilih atletike, v kateri lahko spoznate njegovo zanimivo življenjsko zgodbo. Uredila  jo je hčerka Mojca, oblikovala vnukinja Maruša, založil pa Javni zavod Krajinski park Kolpa.

Markova velika skrb zadnjih let je bilo je vozniško dovoljenje. Zdravnik mu ga je namreč pred petimi leti podaljšal le za pet let, torej do stotega leta. Kaj bo Marko danes?