Na Sinjem Vrhu smo »peš« želi pšenico
Mladi z zanimanjem poslušamo pogovore staršev in starih staršev, kaj in kako so nekoč vse delali ročno. Dokler smo bili otroci, smo vse nekako preslišali, ko smo prišli v dijaška in študentska leta, nam postaja vedno bolj zanimivo.
Tako smo v jeseni, na moje prigovarjanje, posejali pšenico na Sinjem Vrhu, kjer je doma moj oče. 19. 7. smo zrelo žito poželi in pospravili. Bilo nas je osem žanjic (narečno ženjačic), tri z znanjem žetve in pet, ki smo prvič to videle in občutile, kako »pika« požeto strnišče. Predvsem je bilo zanimivo delanje »provesla«, kar sicer ni umetnost, je pa težko, dokler ne osvojiš postopka.
Imele smo pet fantov, ki so snope povezali in postavili v »razstave«. Tudi to so eni znali, drugi pa so bili popolni novinci. Fantje so snope odpeljali s traktorjem, ker v kraju ne obstaja več nobena živalska vprega. Snope so zložili v skedenj, da se bodo posušili.
Tudi jedli smo tako, kot včasih. Za zajtrk žgance, za malico ocvirkovo potico in za kosilo pečeno kokoš ter kompot iz suhih jabolk in sliv.
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se
