Ena najpomembnejših stvari je preventiva in ozaveščanje otrok in mladostnikov pa tudi odraslih o nasilju na spletu – Ko do nasilja pride, je treba čim prej o tem spregovoriti in povedati nekomu, ki mu lahko zaupamo

##IMAGE-4002254##

Spletno nasilje predstavlja kompleksen problem. »Zaradi tako imenovanega internetnega trajnega spomina se nasilje na spletu lahko nikoli ne konča, saj zaradi nezmožnosti brisanja neprimernih, sramotnih, intimnih, lahko tudi nasilnih fotografij, videoposnetkov, raznih objav in komentarjev žrtev ob vsakem ponovnem deljenju takšnih vsebin vsakič znova doživlja nasilje. Safe.si je pobuda v okviru centra za varnejši internet, katere poslanstvo je ozaveščanje otrok, najstnikov, staršev, učiteljev in socialnih delavcev o varni rabi interneta in mobilnih naprav,« je na nedavni okrogli mizi v Novem mestu poudaril Primož Ferjančič z Ministrstva za digitalno preobrazbo.

Omenjeno ministrstvo je v partnerstvu z mestnimi občinami v zadnjih dveh mesecih pripravilo več dogodkov z naslovom Medvrstniško nasilje in sovražni govor na spletu. V Novem mestu so se s sogovorniki – Vesno Draginc (Društvo življenje brez nasilja Novo mesto in Safe.si), Damjano Gruden (ravnateljica Srednje gradbene, lesarske in vzgojiteljske šole na Šolskem centru Novo mesto), Janezom Mitričem (pomočnik načelnika Policijske postaje Novo mesto) in Mitjo Valentincem (koordinator področja mladine na Zavodu Novo mesto, Mladinski center Oton) – pogovarjali, katere oblike spletnega nasilja so pri nas najbolj prisotne, kako ga lahko med mladimi prepoznamo in se nanj ustrezno odzovemo, ter še pomembneje, kako naj otroke in mlade ozavestimo, da se bodo izognili tovrstnim okoliščinam.

Vsi sogovorniki so se strinjali, da je ena najpomembnejših stvari preventiva in da moramo biti tudi odrasli in predvsem starši informirani ter zgled otrokom in mladostnikom. Vesna Draginc je med drugim dejala, da otrok ne moremo odvrniti od pametnih telefonov, interneta, družabnih omrežij, moramo pa jim podati jasne informacije, kako se uporablja, kaj se lahko zgodi, kaj pomeni, če nekoga na spletu užalimo, in kako hitro lahko potujejo te informacije. Zanje je splet nekako realen svet. Opozorila je tudi na težavo, da so otroci danes vse preveč prepuščeni sami sebi, in izpostavila, da žrtev ni kriva za spletno nasilje, čeprav je na primer delila sliko na omrežju; odgovornost je na tistem, ki to sliko deli naprej, ki jo je zlorabil, predelal, ki je ustvaril lažni profil, grozil pod nekimi objavami in nekoga ustrahoval.

LANI 20 PRIMEROV

Policist Janez Mirtič, ki že 20 let dela na področju medvrstniškega nasilja, opaža, da se je to z ulic, igrišč in s šolskih hodnikov v veliki meri preselilo na splet. Policija, pravi, daje velik poudarek preventivi, če do nasilja pride, pa je treba »čim prej o zadevi spregovoriti in povedati nekomu, ki se mu lahko zaupamo – ali je to šola ali starši, ne nazadnje pa tudi policija. Vsak, ki je žrtev nasilja, se lahko obrne na policijo; mi smo vedno pripravljeni pomagati, jo preiskati oziroma zajeziti, da do tega ne bi več prihajalo«. Lani so obravnavali okoli 20 primerov medvrstniškega nasilja na spletu, ki je tudi kaznivo dejanje – tako kot fizično nasilje.

Na Šolskem centru Novo mesto se po besedah Damjane Gruden trudijo, da imajo dijaki varno okolje, zelo dobro sodelujejo s policijo, ozaveščanja mladih glede spletnega nasilja, ki je v porastu, pa ni nikoli zadosti. »Mi učimo mlade, kako se odzvati, če se srečajo z nasiljem, na koga se obrniti, kam poklicati, saj se mi zdi, da so prestrašeni in tega ne vedo.«

Obstaja več vrst spletnega nasilja. Lahko gre za žaljiva sporočila, zasmehovanje, obrekovanje, grožnje, ustrahovanje, zalezovanje, deljenje intimnih posnetkov in izsiljevanje, predelave fotografij na žaljiv način, izključevanje iz skupin, ustvarjanje sovražnih skupin, kraje profilov, lažni profili in še marsikaj. Vsako spletno nasilje, čeprav na prvi pogled mogoče nedolžno in na žrtvi ni videti posledic, pusti posledice, poudarjajo na Safe.si in dodajajo, da zato spletnega nasilja ne smemo dopuščati.

»Marsikatera žrtev na prvi pogled ne kaže nobenih posledic nasilja, v resnici pa zelo trpi, le tega noče, ne zna ali pa si ne upa pokazati. Spletno nasilje lahko žrtev pahne v stisko, ki se lahko stopnjuje in vodi tudi v depresijo, izolacijo in v samopoškodovanje (vse do samomora). Če vidimo, da je nekdo žrtev nasilja, ustrezno ukrepajmo. Na družabnih omrežjih lahko nasilne komentarje in posameznike prijavimo. Če gre za hujše oblike nasilja, je treba o tem obvestiti odrasle, lahko učitelje v šoli ali starše. Če gre za kaznivo dejanje, na primer za deljenje intimnih fotografij mladoletnih oseb, izsiljevanje, grožnje …, je treba obvestiti tudi policijo, pred tem pa shraniti dokaze nasilja. Posameznika, ki izvaja nasilje, lahko tudi opozorimo, da naj tega ne počne, vendar pazimo, da se v želji pomagati ne postavimo v nevaren položaj, v katerem bi nam lahko grozila fizična zloraba ali nasilje. V takšnem primeru se vedno obrnemo na odrasle. Proti povzročitelju nasilja nikoli ne ukrepamo z nasiljem. Nasilje običajno povzroči še več nasilja. Zelo pogosto je tudi, da so posamezniki nasilni, zato ker sami potrebujejo pomoč. Če takšnega povzročitelja razkrijemo, mu dejansko lahko tudi omogočimo, da bo pomoči deležen,« so zapisali pri Safe.si.

Članek je bil objavljen v aprilski tiskani številki Dolenjskega lista