Arhiv Štajerskega Tednika

 Ob njej je bil mož Anton Stopnišek, rojen na domačiji, ki sta jo podedovala in ki je le lučaj od glavne ceste Podlehnik–Rogatec v kraju Dobrina. Kmetija, vpeta v haloške strmine, zaokrožuje okrog 10 ha zemljišč, večino strmih pašnikov, ki so pravo bogastvo rastlinja, sadja, ki ga iznajdljiva in marljiva zakonca uporabljata za izdelavo marmelad, likerjev, sokov …, na skromnih zaplatah ravnice pa pridelujeta zelenjavo za začimbne mešanice zlate kakovosti. V hlevu je še nekaj prašičev in repov govedi, kolikor pač zmoreta in za kolikor živali haloške strmine dajo hrano.

Grenko otroštvo

Oba sta v mladosti izkusila bridkosti haloških strmin, pomanjkanje, obenem pa jima je bila vcepljena zavezanost delu in domači zemlji. Jerica je po rodu iz Strmca pri Leskovcu. V otroštvu nikoli sita kruha, kaj šele mesa. »Ni me sram povedati, da smo ob nedeljah jedli krompirjevo juho. Delali smo v taberhu, da so nam drugi kmetje zorali njivo, da smo si lahko kaj posadili. Prenekaterikrat smo bili brez kruha, tako da sem morala iti delat, da sem si kruh prislužila. Zato sedaj nihče ne gre z naše kmetije lačen,« je pojasnila ob narezku domačih salam, sira z druge haloške kmetije ter paradižnika z domačega vrta. Tudi Antonovo otroštvo ni bilo lahko. »Ko sem bil v sedmem razredu, nam je pogorela hiša ter oprema za novo hišo v nastajanju. Ostali smo brez vsega. 14 dni sem spal zraven krav v hlevu.«

Spomini, ki privrejo v pogovoru na plan, življenjske izkušnje, bridkosti, ki so ju zaznamovale, a ne prikovale na preteklost in samopomilovanje. Z odločno voljo sta si utirala pot, ustvarila družino, ves čas skrbela za urejeno okolico doma ter zemlje.

»Ne ustvarjava bogastva, a neki dohodek je …«

Preberite več v Štajerskem Tedniku