Arhiv Dolenjskega lista

Arhiv Dolenjskega lista

Ga ni med nami, ki ga ne bi kdaj pa kdaj prevzela lepota nočnega zvezdnatega neba. Očarani ob razkošju neba pa najbrž ne pomislimo, da je to, kar s prostim očesom vidimo, le delček še bolj presenetljivega in čudovitega sveta, ki se skriva v globinah vesolja, sveta, ki je bolj kot resničnosti podoben abstraktnim pokrajinam modernih likovnih mojstrov.

Poglede v globine vesolja so nam odprli gigantski teleskopi na Zemlji in teleskopi, ki krožijo v orbiti našega rodnega planeta, njihove fotografije pa navdušujejo tako znanstvenike kot tudi ljubitelje vesolja. In ne samo navdušujejo, med ljubiteljskimi astronomi so tudi taki, ki si tudi sami prizadevajo fotografirati katero od očesu nevidnih vesoljskih čudes. To, kar je bila še včeraj domena vrhunske tehnologije, je namreč danes dostopno tudi ljubiteljskim astronomom.

Posameznikov, ki jim je konjiček prav fotografiranje globin vesolja, pri nas sicer ni veliko, a med njimi je tudi Novomeščan Andrej Karlič. Letos februarja je v slovenski astronomski reviji Spika objavil nekaj svojih izrednih fotografij in se predstavil kot astrofotograf.

»To je bila prva javna predstavitev sadov mojega hobija, ki je morda marsikomu čuden, a zame je na prvem mestu,« pove Andrej, ki se je nad vesoljem navdušil že v otroštvu. Vedno so ga zanimale tehnične stvari in vesoljska tehnika. Spominja se, kako rad si je v knjižnici sposojal knjigo Vesolje v eksploziji, slike in zapisi v njej so ga fascinirali. »V domači zbirki knjig sem ravno tako vedno iskal vse o astronomiji, navduševal sem se nad znanstveno fantastiko in vesoljskimi tematikami, izobraževal sem se z revijami Življenje in tehnika,« pripoveduje Andrej.

Oprema ni poceni

Arhiv Dolenjskega lista

Nebo je najprej opazoval z navadnim daljnogledom. Kasneje so mu starši kot osnovnošolcu kupili manjši otroški teleskop, »takega, ki je sliko še obrnil, in z balkona doma sem lahko opazoval zvezde, Luno in planete … A želel sem si pogledati še globlje v vesolje, videti to, kar je navadnemu očesu nevidno. Bral sem in se izobraževal ter spoznaval, da me pri težnji videti dlje in globlje v vesolje ne bo ustavilo prav nič,« pravi naš sogovornik. V srednji šoli - Andrej je obiskoval srednjo kemijsko šolo - je astronomijo sicer malo opustil, ko pa se je zaposlil (v podjetju AICO Trade d.o.o. dela v mešalnici barv in lakov), je imel zanjo spet več časa in tudi denarja. Nenazadnje gre za drag hobi in opreme ni nikoli preveč.

Andrej si je najprej omislil boljši zrcalni teleskop, na katerem so bile še vse nastavitve ročne. Več je začel hoditi na teren, v naravo, ven iz mesta, kjer ni svetlobnega onesnaženja. Naučil se je postaviti teleskop in ga orientirati po nebu, da je sledil objektu, ki ga je hotel opazovati. »Nato pa sem se nekega dne, ko sem službeno razvažal material po Murski Soboti, kot strela z jasnega odločil, da se še bolj posvetim astronomiji - v tamkajšnji trgovini z astronomsko opremo sem kupil nov teleskop z motornim pogonom. Gre za izpopolnjeno napravo, ki lahko sledi gibanju zvezd. Vesolje sem hotel tudi fotografirati, ne le opazovati,« svojo razvojno pot opisuje Andrej Karlič.

Vreme zelo pomembno

Arhiv Dolenjskega lista

Sledile so mnoge noči, ki jih je preživel zunaj. Andrej je, če je bilo le mogoče, izkoristil dobre vremenske pogoje za opazovanje in se zvečer odpravil ven, v naravo: v začetku na Gorjance, kasneje pa je našel primernejši kotiček bližje domu, na hribčku na Uršnih selih, kjer je malo svetlobnega onesnaženja.

»Poleg dobre opreme so pri tem delu pomembni dobri vremenski pogoji. Nebo mora biti čim bolj jasno, brez megle, brez poletne sopare, ozračje čisto, in seveda brez svetle Lune,« pripoveduje Andrej in pove, da so za fotografiranje vesolja najboljše zimske noči. Takrat je tudi noč dovolj dolga in Andrej jo izkoristi. Ja, tudi vso noč je bil mnogokrat zunaj. »Ko so pogoji dobri, jih želim res izkoristiti; zgodilo se je že, da sem šel zjutraj v službo naravnost iz vesolja,« se nasmeje.

Ker so zimske noči mrzle, se mora Andrej seveda dobro obleči. Na terenu je že zmrzoval tudi pri minus desetih stopinjah Celzija in takrat ne gre brez termovke vroče kave ali čaja. Razumljivo, da vse to počne v glavnem sam - včasih ga je sicer spremljala punca oz. danes že žena Ana, pa tudi kaki prijatelji, a prav dolgo niso zdržali. »Njim te stvari niso tako zanimive, sploh pa vse zelo dolgo traja in treba je biti zbran, potrpežljiv, vztrajen,« obrazloži naš sogovornik. Tako se največkrat na fotografiranje odpravi sam, in to že podnevi, da postavi vso opremo in da ne izgublja časa po nepotrebnem, ko nastopi noč.

Tudi brez poguma ne gre. »Ponoči sem že poslušal lajanje lisic, oglašanje jazbecev, slišal sem srne in jelene, a nekako me ni strah,« pove.

Znanje in izkušnje

Arhiv Dolenjskega lista

Andrej je najprej začel s slikanjem Lune in planetov, najbolj pa ga privlačijo vesoljske meglice, galaksije in ozvezdja. Spominja se, kako mu je uspel prvi dober posnetek neznanega objekta. »Ujel sem ga čisto slučajno, ko sem gledal skozi teleskop in zagledal neko liso. Posnel sem jo in šele potem, ko sem sliko doma preverjal s pomočjo interneta, ugotovil, da je šlo za komet,« pravi naš astronom, ki se lahko danes pohvali še z mnogimi drugimi uspelimi fotografijami: Orionovo meglico, Andromedino galaksijo, več različnimi meglicami. Desetletja izobraževanja in izkušenj so pač naredila svoje.

A dela za en dober posnetek je veliko, sploh, če si natančen kot Andrej. »Fotoaparat ali kamero pritrdim na teleskop, ta sledi objektu, ki ga opazujem. Posamezna ekspozicija traja več minut, naredim pa jih več s tremi različnimi filtri. Moj cilj je posneti vsaj za tri ure posnetkov na enem filtru, kar pomeni, da gre za devet ur skupnega časa, da dobim zadovoljivo kvaliteto posnetkov za izdelavo končne barvne slike,« pravi Andrej. Vsi posnetki seveda niso dobri, kakega mora izločiti zaradi različnih vplivov, kot je npr. letalo, ki je šlo mimo, ali oblak, ki delno zakrije nebo.

Ko Andrej pride s terena, sledi delo na računalniku – obdelava posnetkov, kjer je ravno tako kot na terenu potrebna potrpežljivost, pa seveda veliko znanja in izkušenj. Andrej se trudi, da so posneti objekti čim bolj vidni, jasni in estetski, da so kontrasti dobri.

Andrej astronomsko fotografiranje jemlje zelo resno, zato si je nabavil tudi boljšo opremo, s katero zmore narediti več. Kot pravi, je bila nekoč to domena premožnejših navdušencev, danes pa se lahko zahvaljujoč napredku tehnologije z astrofotografijo ukvarja prav vsak. Sam je fotoaparat zamenjal s posebno kamero za astronomsko uporabo, vse skupaj nadzoruje z odličnim krmilnikom, ki mu zelo poenostavi ves postopek - zmore vse, kar potrebuje za snemanje, in se ga lahko upravlja s tablico ali celo telefonom.

Zaenkrat mu ta oprema zadostuje za kvalitetno delo, rad bi si omislil le zmogljivejšo montažo. Kot pravi, mu izzivov nikoli ne bo zmanjkalo. »Če si že slikal nek objekt, to ne pomeni, da ga ne boš nikoli več. Vsakokrat so razmere drugačne in nova slika bo morda boljša. Potrpežljivost in vztrajnost rodita sadove. Vsaka izkušnja in vsaka slika me naučita nekaj novega. Ves čas iščem načine za izboljšavo tehnike slikanja in obdelave. To bom počel še naprej, saj je zame astrofotografija konjiček, ki mu ne najdem para,« pripoveduje Andrej, ki je sicer tudi glasbenik in igra bas kitaro v dolenjski zasedbi Ješča vešča.

Ukvarjanje z astronomijo in astrofotografijo je sicer lepo početje, a kljub vsemu malce samotno. Andrej si zato želi, da bi v Novem mestu delovalo astronomsko društvo. Na Dolenjskem pozna nekaj ljudi, ki jih zanima vesolje in se ukvarjajo s to dejavnostjo, le povezati bi se morali. Morda pa jih spodbudi prav ta zapis!