Arhiv NTRC

»Na kruh ne gledam kot navaden smrtnik, ampak vsak hlebec opazujem nekoliko ›piflarsko‹ – prerežem ga in ugotavljam, kako debelo skorjo ima, zanima me, kakšna je njegova zgradba in kakšen je njegov okus.« Tako pravi Luka Gmajner iz Nove Cerkve, ki mu je bil poklic položen v zibelko. Njegova babica je bila kuharica in odkar ve zase, jo je rad opazoval pri delu. Pomagal ji je pri peki tort, potic in drugih dobrot. Ko so njegovi sošolci v drugem razredu sanjali o poklicih astronavta, košarkarja ali odvetnika, je izstrelil, da želi biti kuhar. Takrat se mu je smejal cel razred. A ko se sedaj sreča z nekdanjimi sošolci, beseda večkrat nanese na to, da so se njegove otroške želje uresničile.

Učil se je pri znanih kuharskih mojstrih, pot ga je vodila v priznane restavracije.»Začel sem pri krompirju, končal sem kot glavni v kuhinji,« je dejal. In dodal, da se mu to zdi prava pot, kako naj bi v poklicu napredoval mlad človek. »Tudi to, da si ›lomiš hrbtenico‹ ob čiščenju posode za umivalnikom, vodi do tega, da znaš kot vodja kuhinje sčasoma gostom ponuditi nekaj svojega. Ko najdeš svojo filozofijo, postaneš uspešen,« je povedal.

V obdobju, ko je imel številne delovne obveznosti, ni imel časa razmišljati o svojih ciljih. To se je spremenilo med epidemijo koronavirusa, ko je gostinstvo za nekaj časa obstalo. »Moji pogledi so se spremenili tudi zato, ker sem postal očka. Želel sem si, da bi lahko več časa preživel z družino. Vleklo me je na svoje.«

Do čarovnije brez kemije

Ko so bile številne dejavnosti zaprte, je pekel kruh z drožmi in ga dal poskusiti prijateljem in sosedom. Ljudem je bil všeč, naročila so se začela vrstiti. »Preden sem odprl podjetje, sem podaril ogromno kruha. Spoznal sem, da pri njegovi pripravi izjemno uživam, in tako je padla odločitev, kaj bi rad počel.«

Čeprav ljudje v zadnjem času na novo odkrivajo peko tako pripravljenega kruha, gre po Lukovih besedah za prvinsko živilo, ki so ga ljudje uživali že pred vrsto leti, ko še ni bilo industrijskega kvasa. Čarovnija se zgodi, ko zmešamo moko in vodo, kamor se naselijo bakterije in kvasovke iz okolja ter začnejo proizvajati ogljikov dioksid. Sogovornik veliko pozornosti namenja izbiri moke. Polnovredna mleta žita kupuje v Sorževem mlinu v Novi Cerkvi, belo moko v Brinečevem mlinu na Rečici ob Savinji. Za okus doda še ščep soli. »Moka, ki je mleta na kamen, presejana na roke, ima neverjetno energijo. Če uporabljaš tako dobre sestavine in delaš z veseljem, potem ne more biti drugače, kot da nastane res dober kruh.«

Foto: Andraž Purg- GrupA

Preberite več v Novem tedniku