Arhiv NTRC

Katja Ujčič, ki v Sloveniji utira pot prepoznavanju nadarjenosti in spremljanju nadarjenih odgovarja, da je to vprašanje za milijon evrov. »Kot je dejal Carl Gustav Jung, se ljudje po 35. letu začnemo spraševati, ali ima naše življenje smisel, ali res delujemo v skladu s svojimi pravimi potenciali in ali smo jih sploh prebudili. Ko smo bili v osnovni šoli, naših talentov ni nihče znal prepoznati. Le redki so namreč primeri, kjer je talent viden že od rojstva. Hitro lahko prepoznamo talent igranja klavirja, lepega risanja, odličnega matematika, vendar je takšnih res peščica, večina ostalih je talente in potenciale skrila, saj nas je v to prisilila družba, kjer izstopanje ni zaželeno. Družba tolerira skoraj vse, a nikakor ne naše genialnosti. Vsak v sebi nosi semena nadarjenosti, žal se z odkrivanjem teh talentov nihče ne ukvarja, ne starši ne šola.

V davnih časih je bilo prepoznavanje notranjega daru zelo pomembno. V starorimskem času je beseda genius pomenila duha oz. dušo (spirit) posameznika in ko so na primer praznovali rojstni dan, so pravzaprav praznovali rojstni dan geniusa posameznika. Na podoben način so na duha, višjo inteligenco osebe, gledali tudi stari Grki. Tudi zgodba o Aladinu in čudežni svetilki, kjer je jinni v svetilki duh, ki da darove, je podobne primer. Ko se povežemo s svojim notranjim geniusom, lahko razvijemo svoje poslanstvo, ki nas notranje bogati. In prav ta proces se ponavadi začne po 35. letu. Potem ko že imamo otroke, urejeno stanovanje, redno službo, nam psiha trka na vrata in vpraša: ›Kaj pa, če to ni dovolj?‹ Tisti, ki to začutijo, je prav, da tem vprašanjem odprejo vrata in stopijo na pot samoraziskovanja.«

Tudi sami ste se podali na to pot.
Da lahko odpreš svoj um in svoje srce ter tako slišiš svoj notranji glas, je zame dar. Od majhnega sem slišala ta glas. Čutila sem namreč energijo človeka in ga prepoznala, kakšen je v resnici, s travmami in stiskami, čeprav se je skrival za masko. Kot majhen otrok pač tega nisem mogla izraziti vsepovsod, moji poskusi, da bi povedala, kar čutim, so bili celo zatirani. Zato sem z leti razvila obrambni mehanizem in tega daru nisem več uporabljala, saj je bilo zame nevarno. Ko sem tudi sama po 35. letu doživela osebno stisko, sem se odločila, da bom svoj notranji glas začela raziskovati in mu dovolila, da najde svoj prostor v meni. Vse poti so me potem naravno vodile k raziskovanju nadarjenosti. Kot otrok sem bila prepoznana kot nadarjena oseba, doma smo sicer bili kakšen teden veseli, saj sem dobila Zoisovo štipendijo, potem se je vse končalo. Nihče mi ni pomagal, da bi se recimo pri izbiri študija pravilno odločila. Študirala sem novinarstvo, verjetno bi bilo super, če bi me kdo takrat usmeril v študij fizike ali biokemije. V šoli pač takrat ni bilo, kot tudi večinoma ni zdaj, nikogar, ki bi lahko otroku pomagal poiskati njegov pravi notranji dar.

Samoodkrivanje se je pri meni začelo najprej z jogo, ki mi je pomagala do stabilnosti uma, telesa in energije. Semena mojega notranjega potenciala so s pomočjo starodavnih tehnik dobila zagon in prostor za izražanje. Neverjetno je, kako hitro se lahko s pravilnim usmerjanjem in metodami prebudi ter spodbudi prave notranje potenciale, ki nato ne samo hitro vzbrstijo in rojevajo sadove, temveč se tudi razvijajo v veliko drugih različic na vrsto drugih področjih. Nikoli si nisem mislila, da bom pomagala nadarjenim otrokom in odraslim, tistim že odkritim in še ne prepoznanim, na poti do opolnomočenja njihovih darov in osmišljanju življenja. A zdaj to počnem z vsem srcem.

Foto: osebni arhiv

Preberite več v Novem tedniku