Minljivost rada poimenujem pokojnost, ker je to nekaj, od česar smo se na nek način v preteklosti poslovili. Pravijo, da se o pokojnih govori samo lepo, a vemo, da je to zgodba brez življenjske energije. O pokojnih se namreč govori tako, kot so sami v svojem času zarisovali lastno podobo v spominu drugih. Vsi pa smo kdaj komu dar in drugič komu zlo, pa se tega sploh ne zavedamo.

Realno gledano smo na dolgi rok vsi pokojni; vsaj naše fizično. Pa vendar se v vsakem življenjskem obdobju na različne načine spoprijemamo z dejstvom minevanja. Praviloma se mirnost v minevanju z leti povečuje in krepi. Verjamem, da je to delno posledica razumevanja naravnega potega fizičnega obstoja, delno pa tudi kot posledica globljega resoniranja z našim nefizičnim. Včasih se prijateljstva končajo preden razumemo, da je to bila verjetno našega lastnega nefizičnega odločitev, ki se je takrat nismo zavedali. Podobno je v partnerstvih in tudi v odnosu do materialnega, če hočete. V vseh teh stanjih smo soustvarjalci danega in imamo do neke mere aktivno vlogo.