Kdo je kdo v Krajinskem parku Kolpa: dr. Juro Adlešič iz Adlešič
V soboto 31. maja 2014 - natančno 100 let po prvotnem dogodku, smo v Šokčevem dvoru v Žuničih ponovili večer snemanja ljudskega petja na voščene valje. Adlešičan Juro Adlešič je bil edini Slovenec, ki je na takrat najsodobnejšo napravo posnel zvok. Glasbena matica v Ljubljani si je vse od leta 1905 prizadevala kupiti fonograf (izjemen izum T. Edisona) in ko je končno bil nakup naprave omogočen in snemalnik prišel iz Berlina, so akterji ugotovili, da ga ne znajo uporabljati. Takrat se je pojavil mladi Adlešič, odvetniški pripravnik v Trstu, ki je imel izkušnjo snemanja z Rusinjo Linjovo, vzel za binkoštne praznike napravo domov v Belo krajino in posnel ljudske pevce: prvi večer v Adlešičih, naslednji večer 1. junija 19014 pa še na Preloki. Začetek prve svetovne vojne je vsa nadaljnja snemanja prekinil - tako, da so Adlešičevi posnetki sploh edini, ki so nastali. Naprava ni več ni popolna in 12 od 16 posnetih valjev hrani Slovenska akademija znanosti in umetnosti.
V prijetnem večeru polnem glasbe in ljudskega petja, smo spoznavali tudi fonograf in potek snemanja, ki ga je pripravil dr. Drago Kunej (avtor knjige Fonograf je dospel) in življenje in delo vsestranskega dr. Jure Adlešiča, ki ga je predstavil Boris Grabrijan. Pevska skupina KRESNICE iz KUD Božo Račič Adlešiči so zapele pesmi, ki so bile posnete na valje, Preloški muzikanti pa modernejše priredbe istih pesmi. Uprizoritev dogodka izpred 100 let so pomagali pričarati igralci FS Dragatuš.
Vsem, ki so pomagali pripraviti in speljati prireditev iskrena zahvala, posebne zasluge za ta večer pa imajo: Tončka Jankovič, Majda Veselič in Jože Starešinič - Jurkov, ki so se na ta dogodek pripravljali več let.
Boris Grabrijan, KP Kolpa
KUD Božo Račič Adlešiči
KUD Preloški muzikanti
Za tiste, ki vas zanima kaj več o dr. Juri Adlešiču, pa lahko pokukate v priložnostni govor iz prireditve KDO JE JURO ADLEŠIČ?
Juro Adlešič se je rodil 7. maja leta 1884 v Adlešičih in bil deležen osnovnega izobraževanja v tamkajšnji osnovni šoli, gotovo pa tudi naukov takratnega kaplana in pozneje župnika Ivana Feliksa Šašlja. Šolanje je nadaljeval na gimnaziji v Ljubljani in študij na Dunaju, kjer je postal doktor prava. V času študija se je udejstvoval na različnih področjih: v kulturi, gospodarstvu in tudi politiki. Med drugim se je kot študent priključil Belokranjcem, ki so leta 1908 prišli na Dunaj sodelovat v slavnostni povorki ob proslavi 60 let vladavine cesarja in kralja Franca Jožefa. Vsi časopisi so takrat pisali o tem dogodku in mnogi med njimi – tudi nemški časniki – so kot najzanimivejšo povorko opisali prav Belokranjce, s katerimi je sodeloval tudi Juro Adlešič. Ker je skupina iz Adlešič bila zelo številčna (okrog dvajset otrok in odraslih, ki so vodili Zelenega Jurija; Ksaver Meško pa je zapisal, da je cesar na tribuni vstal in jih posebej pozdravil!), je Juro Adlešič takrat pomagal okrepiti skupinico Vlahov iz Žumberka, zato ga včasih zmotno navajajo tudi kot Žumberčana (ko si uspešen, se s tabo vsi radi hvalijo, ko pa …).
Po zaključenem študiju se je vrnil v Ljubljano in leta 1918 odprl samostojno odvetniško pisarno. Postal je dober pravnik in vlagal tudi v različne nepremičnine in podjetja ter se pozneje uveljavil tudi kot uspešen podjetnik. Vsestranski kot je bil, je bil aktiven na vseh najpomembnejših področjih in se uveljavljal tudi kot pisec prispevkov za časopisa Slovenec in Edinost ter revijo Čas. V športu je bil poznan predvsem kot podpredsednik Orlovske zveze. Kot aktiven član in funkcionar Slovenske ljudske stranke je bil leta 1935 izvoljen za župana mestne občine Ljubljana in člana banovinskega sveta Dravske banovine.
Druga svetovna vojna ga je doletela še vedno na županskem mestu v Ljubljani, ko je moral ob prihodu italijanske vojske 11. aprila 1941 na vpadnici v Ljubljano – na Viču predati mestne ključe okupatorju. Z županovanjem je nadaljeval, saj je upal, da bo lahko svojim meščanom in vsem Slovencem s tem olajšal življenje pod novo italijansko upravo, a ker pri tem ni imel prave moči, je leta 1942 povsem obupan odstopil in kmalu nato pobegnil v tujino. Čeprav nič kriv, si je s tem nakopal jezo OF in NOV.
V emigraciji je poskušal pomagati Slovencem doma, kolikor je mogel, a brez finančnih sredstev je komaj lahko skrbel zase. Kljub uboštvu je bil najbolj srečen, ko je v šestdesetih letih dobil odgovor jugoslovanskih oblasti, da zoper njega ni nobenih obtožb in se lahko vrne v domovino. Čeprav nekoč eden najpremožnejših Slovencev – odvetnik, župan, lastnik meščanskih hiš v Ljubljani in lastnik ali solastnik več znanih podjetij, je bil brez sredstev za življenje, saj je bilo njegovo celotno premoženje v Jugoslaviji nacionalizirano, bančni račun v Švici zanj nedostopen. Podatki o njegovem imetju v Švici so bili razkriti dolgo po njegovi smrti – šele po letu 2001 –, saj je bil takrat označen kot judovski imetnik računa na geslo in žrtev holokavsta. Čeprav so ga na koncu svojega življenja sprejeli le njegovi adlešički sorodniki, se je potem našla cela stotnija potencialnih dedičev.
V času opravljanja različnih funkcij je bil seveda zelo spoštovan – pripadla mu je denimo tudi čast biti boter in slavnostni govornik prvega rušilca Jugoslovanske kraljeve mornarice. A tudi takrat na svečani splovitvi ladje v Splitu je v nagovoru civilnim in vojaškim dostojanstvenikom spregovoril o slovenskem čaščenju morja, ki ga takrat nismo imeli, in seveda o hrepenenju Prešernove Lepe Vide.
A dr. Jura Adlešič je opravil eno – za nas Preločane in Adlešičane veliko nalogo. Z železnico, ki je na veliko veselje prišla konec maja v Belo krajino, se je že šesti dan po njenem odprtju pripeljal Juro Adlešič, ki je bil takrat v Trstu pripravnik v odvetniški pisarni. Za potovanje z vlakom iz Ljubljane, ki ga je poganjala parna lokomotiva, leta 1914 ni potreboval kaj dosti več časa kot danes – saj je bila takrat povprečna potovalna hitrost malo pod 40 kilometrov na uro, danes pa je le malo nad njimi!
Februarja 1914 je Glasbena matica kupila v Berlinu fonograf – takrat najmodernejšo napravo za snemanje zvoka na voščene valje. Ljubljanski časopisi so to novico zabeležili z bombastičnimi naslovi »FONOGRAF JE DOSPEL«. Glasbena matica je želela narediti popis ljudskih pesmi – ne le besedil, ampak tudi petja –, in brez snemanja so bili ti zapisi – transkripcija največkrat enoglasni. Želja je bila seveda zapisati večglasno petje. Kot prvi je imel možnost uporabiti to dragoceno napravo Adlešič, saj je imel izkušnjo snemanja z gospo Linjov, Rusinjo, ki je nekaj mesecev bivala v Sloveniji in takrat pridno snemala različno glasbo in petje. Dr. Jura Adlešič ji je pri njenem delu pomagal in se ob tem veliko naučil, kar mu je pozneje prišlo zelo prav. Tako je Adlešič najprej 31. maja 1914 snemal ljudske pevce v Adlešičih, naslednji večer pa na Preloki. Kako je izbiral pevce, ne vemo, je pa ohranjen popis ljudi, ki so sodelovali. Tudi ni znan način izbora pesmi, a očitno so TAKO in prav TO, TUKAJ, ljudje peli. Danes, ko so nekateri, a ne vsi – Adlešičke kresnice in Preloški muzikanti že ne – pozabili nanje, jih nekateri razumejo kot hrvaške in srbske pesmi. Pa to niso – to so ljudske pesmi nas, ljudi različnih korenin, a živečih na skupnem prostoru – NA OBEH BREGOVIH REKE KOLPE. Nas Kolpa združuje, zato pravimo, da sta Kolpa in Kupa eno!
Ko se je Adlešič vrnil v Ljubljano s posnetki, so jih z lahkoto večglasno zapisali v notni zapis. Svet Glasbene matice je bil nad narejenim zelo navdušen in Juri je v dveh dneh izplačal stroške ter mu dal celo predujem za naslednja snemanja, saj so si zelo želeli, da bi nadaljeval z delom. Takoj so naročili tudi novo količino O tem nam bo več povedal naš nocojšnji gost dr. Drago Kunej, ki to delo najbolje pozna.
Na začetku tega sestavka smo se vprašali, KDO JE JURO ADLEŠIČ? Sedaj lahko rečemo povsem preprosto: dr. Juro Adlešič je Tojagin Jure. Rojen v preprosti Adlešički družini, ki je naredil veliko kariero, in tako kot rojen tudi umrl povsem neopazno v preprostem okolju Adlešičkih sorodnikov na Miholje - 29. septembra 1968.
Ob tem se, dragi krajani, lahko zamislimo – ali sploh poznamo delo in zapuščino našega krajana Jure Adlešiča? Smo se mu za njegov velik prispevek Adlešičem, Preloki, Beli krajini in Sloveniji kadarkoli in kakorkoli oddolžili? Za časa življenja verjetno ne.
Pokojnemu danes ne moremo naknadno ponuditi materialnih dobrin, ki so mu po vrnitvi na dom manjkale. Kaj pa nematerialna plat? Si ne bi tak človek zaslužil pomembnejšega obeležja v Ljubljani, Črnomlju in predvsem Adlešičih? Znan rek pravi, da »KROGLA IN MEDALJA NIKOLI NE ZADENETA PRAVIH PRSI!« In tudi tokrat je tako – različne medalje, priznanja, plakete in nazivi častnega občana, ki so jih dobili najrazličnejši zaslužni in manj zaslužni ljudje, so našega dr. Juro Adlešiča največkrat zaobšli. Tudi in predvsem rodna občina Adlešiči, kar je nekoč naša krajevna skupnost bila, se je do njega obnašala mačehovsko.
Kljub njegovi prikriti želji pridobiti naziv častnega občana Adlešič (ki ne prinaša nikakršnih materialnih koristi!), kar bi si svojim delom nedvomno zaslužil, so ta »laskavi« naslov dobivali številni ljudje zaslužni, manj zaslužni in tudi nič zaslužni ljudje, katerih imen danes sploh ne poznamo več, - a na našega Juro so vsi pozabili. Časopisni izrezek in zbledela fotografija na steni Kulturnega doma v Adlešičih pač ne moreta biti dovolj.
In mi, ali mi čutimo kakšno odgovornost do tega? Danes, skoraj petdeset let po njegovi smrti je seveda pozno, a NI PREPOZNO. Torej, če obstaja volja, se bo našla tudi pot.
Dragi gostje, čeprav je danes predvsem dan, pravzaprav je že večer, ljudskega petja, fonografa in Jure Adlešiča, se vendarle spomnimo tudi drugih naših krajanov, ki so pomembno stopili iz povprečja. Do Boža Račiča in družine smo pokazali hvaležnost in pozornost. Tudi pri nas rojenega Marka Račiča, najstarejšega slovenskega olimpijca, smo v KP Kolpa odločno podprli, ko so mu vsi drugi – bolj poklicani – obrnili hrbet.
Kaj pa drugi? Na primer kaplan, župnik, kronist, pisatelj, pesnik, ornitolog, naravoslovec, meteorolog, vitez reda sv. Save Ivan Feliks Šašelj, ki je delal v Adlešičih skoraj 39 let. Pa v Adlešičih rojen, a vedno v drugih krajih delujoč župnik, vipavski dekan, pesnik, velik narodnjak, ustanovitelj čitalnic, sedmih osnovnih šol in prve kmetijske šole na Slovenskem, zborovodja in organizator taborov, dvakratni deželni poslanec, vitez Franc-Jožefovega reda Jurij Grabrijan, po domače Iveč iz Adlešič.
In še širše z območja parka: vitez dr. Janez Mihael Žagar, M. Koce, Oton Župančič, dr. Niko Zupanič, igralec Stane Starešinič in številni drugi.
Pa s tem zaključimo – to naj ne zveni kot očitek, naj bo to iskrica, ki bo zanetila možganski vihar in nam dala osnovo za premislek, kaj storiti. Nimamo le pravic in privilegijev – imamo tudi in predvsem - dolžnosti. Če želimo, da bodo naše male velikane cenili tudi drugi, jih moramo najprej ceniti tudi sami. Morda pa jih moramo sploh na novo spoznati?
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se
