V času samoizolacije zaradi razglasitve epidemije Covid-19, ko velja vladna uredba o začasni splošni prepovedi gibanja in zbiranja ljudi na javnih mestih, prepoved gibanja ljudi izven občin svojega bivališča ter je sploh zapovedano in priporočeno, da vsi ostajamo doma in se vsaka družina oz. gospodinjstvo druži le med seboj, so se v veliki dilemi znašli mnogi ločeni starši - svojim otrokom zagotoviti ali ne običajne stike s tistim od staršev, pri katerem otrok ne živi in mu torej s sodno odločbo ni bil dodeljen v varstvo in vzgojo?

Kaj spoštovati - odločbo sodišča, ki jasno določa, kdaj se otrok sreča oz. biva pri staršu, kjer sicer stalno ne živi, ali vladno uredbo, po kateri stiki med ljudmi zaradi zajezitve širjenja okužbe s koronavirusom niso dovoljeni? Takšna vprašanja so v teh dneh romala na razna ministrstva, centre za socialno delo, varuha človekovih pravic, itd., a enoznačnega in jasnega odgovora starši žal niso dobili. Prepuščeni so lastni presoji in odgovornemu ravnanju, ker očitno pristojni in strokovne institucije niso enotni in tudi ne dovolj odločni, da bi znali jasno povedati, katera »zapoved« v situaciji, ko so ogrožena celo naša življenja, velja več.

Kaj storiti?

Poglejmo le en primer, dilemo ločene mame, ki je imela do sedanje epidemije zgledno urejene odnose z bivšim možem, njuna dva otroka sta se redno dobivala z njim oz. vsak drug vikend bivala pri njem. Potem pa je prišlo do nesoglasij. Mama zaradi zagotovitve zdravstvene varnosti otrok in ostalih (v njihovem gospodinjstvu živi tudi ostarela 80-letna babica, ki je že zaradi visoke starosti bolj ogrožena kategorija, poleg tega je tudi srčni bolnik, zdravi se zaradi visokega krvnega tlaka, skratka ima kar nekaj bolezni) hčerkama, ki sta srednješolki, ni dovolila, da v tem času samoizolacije obiščeta očeta oz. sta pri njem čez vikend. Še zlasti, ker v gospodinjstvu bivšega moža ena oseba dela v zdravstvu, torej v tem času v zelo izpostavljeni službi. Če sta hčeri to situacijo še razumeli, pa to ni bilo na očetovi strani - začasno prepoved fizičnih stikov je jemal kot nepotrebno, saj je zagotavljal, da so pri njih vsi zdravi, skratka vse je vzel kot nagajanje bivše žene. Pa čeprav v današnjem času obstaja kup načinov, kako vzdrževati stike - preko sodobnih medijev, ko se lahko otroci s starši slišijo po telefonu, pogovarjajo in vidijo preko skypa, zooma, itd.

V takih in podobnih težavah in dilemah so se znašli še mnogi drugi ločeni starši in le ugibamo lahko, kako so razrešili situacijo in kaj so ob tem doživljali otroci, ki so že tako prikrajšani za življenje z očetom in mamo.

CSD: Korist otroka je prva

Pomoč in nasvet so ločeni starši na dolenjskem koncu iskali tudi na novomeški enoti Centru za socialno delo Dolenjska in Bela krajina. Direktorica Irena Kralj pove, da je njihovo stališče enako, kot so ga dobili z Ministrstva za pravosodje oz. drugih ministrstev, kamor so tudi romala takšna vprašanja staršev.  

»Enoznačnega odgovora, ki ga pričakujejo starši, ni. Centri za socialno delo težko presojamo okoliščine, v katerih v teh situaciji potekajo stiki in nismo tisti, ki lahko rečemo, naj stikov zdaj ne bo. To pristojnost ima sodišče, ki to lahko stori z začasno odredbo. Centri za socialno delo o tem ne odločamo, mi le svetujemo in pomagamo staršem, da dosežejo nek pameten dogovor, predvsem v korist otrok, in da seveda upoštevajo tudi varnostne vidike, ki so v tej situaciji pomembni,« pravi Kraljeva. »Računamo na odgovornost staršev, da bodo ravnali pravilno in razumno,« poudari in omeni, da so se problematične situacije v glavnem pojavile pri starših, pri katerih tudi prej ni bilo pravega dialoga in se je zapletalo.

In kaj pravijo na pravosodnem ministrstvu? Kljub sprejetim ukrepom za preprečevanje virusne okužbe še vedno velja, da je treba spoštovati pravnomočne odločbe sodne oblasti, a ob tem dodajajo, da je treba pri tem upoštevati tudi preprečitev širjenja virusne okužbe, varovanje zdravja in življenja ljudi ter temu odrejene in priporočene ukrepe, predvsem pa je treba izhajati iz načela varstva koristi otrok.

Izjeme so vedno

»Osnovna usmeritev našega družinskega prava je, da je treba upoštevati in zagotavljati največjo korist otroka v vseh razmerjih in situacijah, v katerih je udeležen ali prizadet otrok. Kaj je konkretno največja korist otroka, je treba ugotoviti in opredeliti v vsakem posameznem primeru posebej z upoštevanjem vseh okoliščin. Načeloma in praviloma je korist otroka tudi ta, da ima čim več osebnih stikov z obema staršema, če ta dva ne živita skupaj, in da so ti stiki čim bolj kvalitetni,« pravi pravosodna ministrica mag. Lilijana Kozlovič. Družinski zakonik pa med drugim tudi določa, da starša o vprašanjih, ki bistveno vplivajo na razvoj otrok, odločata sporazumno in v skladu s koristjo otroka.

Zato na vse starše apelirajo, da v teh izjemno kriznih časih ravnajo razumno in v kar največjo koristi otroka tako, da se osebni stiki, če se le da, izvedejo. A seveda so izjeme in v času epidemije pri tem ne gre vztrajati, »še posebej, če otrok ali starš, s katerim naj se izvede stik, kaže znake okužbe ali obstajajo resni rizični dejavniki, da je bil starš izpostavljen možnosti okužbe s koronavirusom. Takrat stik z otrokom ni odgovorno ravnanje in ni v korist otroka,« pravijo na ministrstvu. Svetujejo, da se v takih primerih stik vzpostavi drugače, npr. prek sredstev za elektronsko komunikacijo (telefon, videokonferenca).

Glede dileme, ali odlok o prepovedi gibanja izven občin lahko prepreči izvrševanje stikov - starš, ki gre po otroka v drugo občino, bi bil npr. lahko celo kazensko sankcioniran -  pa na ministrstvu pravijo, da če gre za sporazumen dogovor med staršema, v takem primeru gre za izjemo in so stiki mogoči. Direktorica CSD Dolenjska in Bela krajina Irena Kralj priporoča, da starš v taki situaciji policistu, ki ga morda preveri, pokaže potrdilo oz. sodno odločbo o stikih, kar bo dokaz o upravičenosti njegove poti.

Pogled psihologinje

In kako te probleme komentira psihološka stroka? Kot pravi dr. Natašo Rijavec Klobučar, doktorica pedagoških znanosti in specialistka zakonske in družinske terapije, psihoterapevtka, ki se v svoji zasebni praksi ukvarja predvsem s pomočjo parom, posameznikom in družinam pri soočanju z različnimi težavami, nas odgovorni preko medijev v teh časih opozarjajo, naj skrbništvo poteka še naprej, prav tako pa je bila poudarjena »zdrava kmečka pamet«. »A te dni pogosto beremo na forumih, da si ljudje ne upajo otrok peljati k očetu, oditi na svojo njivo v drugo občino, pomagati ostarelim staršem, pa je jasno napisano, da teh omejitev ni. Včasih so nekatere stvari v javnosti premalo konkretizirane, morda še premalo poudarjene, marsikdo pa si jih razlaga po svoje tudi zato, ker mu v tistem trenutku tako najbolj ustreza,« pravi Rijavec Klobučarjeva.

Življenje otrok v ločenih družinah pogosto ni enostavno, posebno v prvih mesecih ob ločitvi, ko se tako starša kot otroci navajajo na nov način življenja, kot tudi ne takrat, ko partnerja ne zmoreta postaviti meje med dvema vlogama in še leta po formalnem zaključku zakona v svoja nepredelana čustva in stiske vključujeta otroka. »Stresna situacija, kot jo predstavlja epidemija, porušitev ustaljenega ritma življenja, utečene varnosti in strukture, prinaša negotovost in odpira različna čustva tudi na področju stikov z otroki. Ob dodatnem stresu lahko privrejo na plan občutja, ki so se morda ob naglici prejšnjega tempa potisnila na stran,« razmišlja Rijavec Klobučarjeva.

Lahko gre za nagajanje

Seveda tam, kjer je skrbništvo potekalo brez težav in sta starša zmogla ostati starša otroku, se zavedati, da sta za otroka oba enako pomembna, in sta dobrobit otroka postavila na prvo mesto, potem ni razloga, da stiki ne bi potekali tudi bo zunanjih ovirah, kot je npr. epidemija in prepoved gibanja.

A ta je lahko priročen izgovor za to, da si dva nagajata, ko otroka potegneta v njuno nepredelano zgodbo ločitve. Prav to je tisto, kar otroku namreč najbolj škodi. Številne raziskave namreč kažejo, da takrat, ko starša zmoreta ostati starša in imata do otroka kakovosten odnos (ki pa se izraža tudi v odnosu, ki ga oče in mati vzpostavita med seboj), imajo otroci manj negativnih posledic razveze. In obratno seveda.

»Vsaka zgodba je svoja zgodba, nekateri starši zmorejo že razvezo izpeljati tako, da je za otroke čimbolj poskrbljeno, čeprav sami izkusijo mnogo stisk zaradi razpada partnerstva, spet drugi svojo bolečino predelujejo še mnogo let, vanje pa vključujejo otroke in preko njih razrešujejo konflikte z bivšim. Dokazano je, da je za otroke najbolje, ko ima otrok oba starša, torej je pomembno, da se ohranja stike tudi v sedanjem času – če so tu strahovi, da bi morda stik prinesel tveganje za bolezen (npr. živimo skupaj s starimi starši, ali kdo od staršev oziroma oseb, s katerimi živi, dela v tveganjem poklicu), pa se je o tem treba jasno pogovoriti, ter poiskati rešitev, ki bo najboljša(in tudi najbolj varna za otroka. Hkrati bosta oba starša ob tem pomirjena,« pravi psihoterapevtka.

Otroku razložiti

Otrokom je treba na ustrezen način in primerno njihovi starosti povedati vse o epidemiji, seveda brez zastraševanja in paničarjenja, a z odgovornostjo do predpisanih ravnanj. Potrebno je odgovarjati na njihova vprašanja in jih s konkretnimi stvarmi pomirjati. Če jih je strah, jim npr. rečemo, da če smo doma, ne bomo zboleli, in da je pomembno skrbno umivanje rok. Pomagamo si lahko tudi s pravljicami in zgodbicami, prav tako pa bodimo iskreni, ko nimamo odgovora na vsa vprašanja.

»Seveda pa je potrebno otroku zagotoviti, da je vse le začasno, in da bodo takrat, ko se bo spet vrnil v vrtec ali šolo, tudi druženja z njemu pomembnimi ljudmi  potekala na prejšnji poznan  način. Sklicevanje na omejitev gibanja pa je seveda le izgovor, ki lahko enega starša precej vznemirja, odpira pomisleke, ali mu drug starš prepoveduje stike…  Če se starša dogovorita, da je začasno morda bolje zaradi omenjenih dejavnikov tveganja, da otrok ostane doma, pa imamo seveda danes druge možnosti ohranjanja odnosa, kot so pogostejši telefonski klici, video klici in druge možnosti, ki jih ponuja sodobna tehnologija.

»Treba je vedeti, da se odnos ne prekine, čeprav se starš in otrok ne vidita, potrebno pa je, pri mlajših otrocih še pogosteje, ta stik s tehnologijo tudi vzdrževati. Otrokom ločenih namreč občutek varnosti da prav »dovoljenje«, da lahko svoje starša pokličejo vedno, ne zgolj v sodno dovoljenjem terminu.

Starši včasih ne vedo, kakšno škodo naredijo otroku, ko ne dovolijo, da sme imeti otrok rad tudi drugega starša rad - včasih to rečejo, včasih pa je prikrito, a otrok to čuti. Razklanost v otroku, to, komu naj bo lojalen, npr. ali sme pokazati enemu staršu, da ima rad tudi drugega, ali sme povedati, da ga pogreša, pogosto predstavlja močno bolečino, ki ga zaznamuje za celo življenje. Za starše je pogosto težko slišati in sprejeti, da otrok »hvali« drugega starša ali ga celo idealizira, saj očeta ali mamo otroka še vedno dojemajo kot svojega bivšega zakonca, ki jim je povzročil bolečino. Njim pogosto svetujemo, naj na svojega bivšega pogledajo izključno kot na očeta ali mamo svojega otroka,« svetuje Rijavec Klobučarjeva.

Članek je bil objavljen v 17. številki Dolenjskega lista 23. aprila 2020.