M. Ž., arhiv DL

Skozi ljubiteljsko kulturo se je od nekdaj ohranjal tudi slovenski jezik, česar so se zavedali napredni in narodnozavedni učitelji in župniki, tako da je na Slovenskem v marsikaterem kraju pred sto in več leti zaživela kakšna ljubiteljska gledališka skupina, z njo čez čas tudi kulturni dom kot središče kraja. Nič drugače ni bilo v Prečni, nasledniki prvih ljubiteljev gledališča so se čez čas oblikovali v Gledališče Prečna, leta 2006 pa preimenovali v Dober dan teater. A vodja skupine Franci Plut odkrito govori, da ga je za prihodnost ljubiteljske kulture strah. Zakaj?

Plut se je z gledališčem srečal kot osnovnošolec v Šentrupertu, kjer je učitelj in kasneje ravnatelj Jože Zupan oblikoval igralsko skupino, z njo pa udeležence seznanil ne le z deli Ivana Cankarja, Primoža Trubarja in drugimi, ampak tudi s pomenom kulturnega udejstvovanja. »Lenoba,« Plut odkrito odgovori, zakaj ni sledil igralskemu poklicu tudi profesionalno. »Če sem dobil oceno tri, sem šel na drevo in užival. Ko se je nabralo enic, pa splezal dol in se učil,« se pošali.

Ne glede na to so se njegove poti leta 1971 križale s potjo Gledališča Prečna, kamor ga je povabila tedanja režiserka. Spominja se odigranih predstav, kot so Metež (Pero Budak), Pozabljeni ljudje (Igor Torkar), Oglasi se Ferdinand (Vladimir Bajc), Vstajenje večnega zdomca Jožefa Švejka (Igor Torkar) idr. »Torkar nas je vzljubil in obiskoval naše predstave. Zelo je denimo pohvalil Švejka, poleg šentjakobskega gledališča smo se je edini lotili pri nas v Prečni,« doda Plut, ki se je z leti tudi sam vpisal med avtorje predstav, čeprav pristavi, da so pri besedilu pomagali tudi preostali člani skupine. Kar dve sezoni so večje in manjše dvorane po širši regiji polnili z avtorsko predstavo Policijska postaja, ki so jo po njegovem spominu odigrali vsaj 40-krat, sledili sta Stilistka in Dober dan.

M. Ž., arhiv DL

»Na sezono imamo okoli 25 predstav, v najboljših letih smo imeli eno vsak drugi dan,« še pove in doda, da če bi imeli dovolj igralcev, bi na oder postavljali predstavo Vinka Moderendorferja Vaja zbora, a imajo težave z igralsko zasedbo. »V skupini nas je okoli deset, iščemo predvsem moške. Vabilo novim igralcem smo objavili na družbenih omrežjih in tudi po radiu, pa je odziv slab oz. nikakršen. To nas zelo žalosti, saj na neki način kaže tudi na odnos današnje generacije do kulture nasploh.«

Po njegovih besedah je zamrla že marsikatera lokalna skupina, med drugim je »v mirovanju« skupina z Otočca, razlogi so različni. Plut omeni željo posameznih režiserjev po bolj strokovnem delu in profesionalnih izvedbah, kar pa zna ljubiteljske igralce prej odvrniti od sodelovanja kot nasprotno. »Ne gre le za tisti aplavz na koncu predstave, ki ti dejansko napolni srce, ampak za ljubiteljsko kulturo kot temelj našega ustvarjanja. S predstavami, tudi s skeči ali drugimi oblikami, sploh avtorskimi, vedno spregovorimo o težavah ljudi, ki tu živimo, odpremo različne teme za razgovor ali le v razmislek. V Policijski postaji smo se denimo lotili korupcije, odnosa ljudi do policistov, kako mali človek vedno plača kazen, kdor na veliko krade, pa ne, itd.,« še pove Plut.

Težava manjših skupin je zagotovo tudi pomanjkanje denarja. Sami skrbijo za vse, od scenskih rekvizitov do garderobe in obveščanja javnosti, na razpise pa se bolj redko prijavijo, saj zanje zaradi preobsežne birokracije porabijo »preveč časa za tistih nekaj sto evrov«. Razočarani so nad večjimi kulturnimi centri, ki imajo (brezplačno) odprta vrata le za skupine iz lastnega kraja ali všečne lokalni oblasti, preostalim pa drago zaračunavajo najem. »Za nas je tisoč evrov stroškov za dvorano pogreb, saj toliko niti z vstopninami ne dobimo,« odkrito pripoveduje. Dober dan teater zato zadnja leta pogosteje nastopa v manjših gasilskih in kulturnih domovih, kjer, kot pravijo, jih tudi topleje sprejmejo. Plut tu omeni še šolstvo, ki bi se lahko tesneje povezalo z ljubiteljskimi gledališčniki, predstavilo tudi njihovo delo in mogoče mlade navdušilo za takšno kulturno udejstvovanje.

Ob koncu pogovora se vrne v domačo Prečno, kjer trenutno gostujejo v stari šoli, medtem ko kulturni dom propada. »Zgrajen je bil na cerkveni zemlji, a verjamem, da bi se dalo dogovoriti z vsemi, kako ga rešiti pred propadom. Tu mislim na vodstvo MO Novo mesto in na KS, da kaj ukreneta in da kraj zopet dobi dom, namenjen ljudem in kulturi.«

Članek je bil objavljen v 3. številki Dolenjskega lista z dne, 17. januar 2019.