Neverjetno, kako hitro mine leto. Kako lepa je ta jesen. Včasih je bilo drugače. Na kmetih. A ljudje smo s svojim življenjem v mestu izgubili občutek za življenjski krog narave. Stanovalka mi je med pogovorom o jeseni na kmetih povedala: JESEN JE BILA OBDARITEV! Še vedno je, le da se tega ne zavedamo več. Toliko lepih običajev je povezanih z jesenjo in pospravljanjem plodov, ki nam jih je dala. Ampak pojdimo lepo po vrsti. S stanovalci TDU Loka smo se odpravili na izlet v Šentrupert na Dolenjskem z namenom, da si ogledamo deželo kozolcev. Zjutraj je deževalo, vendar smo z dobro voljo in petjem priklicali lep sončen dan.

Po prihodu v Šentrupert smo si najprej ogledali kratek predstavitveni film, nato pa smo se peš odpravili na ogled kozolcev, ki je prvi muzej na prostem. Vanj je prestavljenih 19 različnih sušilnih naprav, ki izvirajo iz Mirnske doline, le ena je iz okolice Ivančne Gorice. Namen predstavitve je prikaz razvoja kozolca v časovnem, prostorskem in socialnem pomenu od preprostih sušil do razvojno bogatih oblik dvojnih kozolcev-toplarjev. Med ogledom so številni stanovalci doživeto podoživljali svoje domače okolje, kjer so kozolci služili v kmečki dejavnosti in največkrat tudi za igro otrok. Po kratkem počitku in okrepčilu smo se odpravili do cerkve sv. Ruperta. Župnijska cerkev leži sredi trškega naselja, okrog nje so razvrščene hiše z znamenji nekdaj premožnih lastnikov. V gostilni Frelih so nam postregli s slastnim kosilom in nas popeljali na ogled vinske kleti, kjer se je njihova vinogradniška zgodba začela leta 1892. Da pa je bilo vzdušje še bolj prijetno in domače, je poskrbel direktor doma g. Robert Potočnik, ko je na harmoniko zaigral spevne domače viže. Polni vtisov in dobre volje smo se počasi vračali proti domu.

Kot sem napisala na začetku, barvita jesen nam vsako leto prinese veliko dela in veselega druženja.