Arhiv NTRC

Obrošena juha, ajdovi krapi, močniki, kaše in žganci … To so jedi, ki danes niso več pogosto na naših mizah, a vsekakor pričajo o izročilu, dediščini, pristnih okusih preteklosti. Avtorica knjižice se je ideje, da bi tovrstne recepte zbrala na enem mestu, domislila kot pobudnica taborov, na katerih so študentke etnologije starejše ljudi na Kozjanskem spraševale o življenju nekoč. K zbiranju receptov so jo nagovorila tudi predavanja etnologa in muzealca mag. Vladimirja Šlibarja.

Na to, kaj je bilo v preteklosti na krožniku prebivalcev na Šentjurskem, sta po njenih besedah močno vplivala njihova socialni in družbeni položaj. »Dokler ni bilo mostov čez Voglajno, so bili ljudje v tem koncu regije odrezani od drugih krajev. Pred vojno in v obdobju med obema vojnama, ko je bila marsikje revščina, preprosti ljudje, kočarji, niso imeli veliko živil. Lovili so divjačino, če je kdo imel kakšno kravo ali prašiča, je bilo to razkošje.« Sogovornica je dodala, da na razsežnost siromaštva kaže tudi to, da so ljudje spravljali celo olupke od repe, ki so jo pripravljali za kisanje. Iz olupkov so okoli velike noči skuhali juho. Jed, imenovana aleluja, v katero so dodali še krompir, sol in prekajeno meso, tako sodi med najstarejše velikonočne jedi.

Na delo, ko je v loncu počasi vrelo

Korenje je na primer bistvena sestavina preproste enolončnice, znane pod imenom korejev'c. Gospodinja je v skledo dala še nekaj fižola, krompirja, kakšen kos mesa, pristavila na ogenj in odšla delat na njivo. Medtem ko so v drugih okoljih podobno enolončnico kuhali iz drugih živil, na Notranjskem na primer poznajo jed, narejeno iz kolerabe.

Avtorica knjižice o šentjurski kulinariki je prepričana, da so imeli ljudje nekoč veliko bolj skrben odnos do hrane, zavrgli niso skoraj nič. Danes samooskrbo, ki so jo nekoč ljudje dobro razvili, izumljamo na novo. »Del ljudi je stik z zemljo izgubil. Novodobni guruji nam, seveda v zameno za plačilo, ponujajo znanje o tem, kako se oskrbeti z živili. Čeprav bi se vsak lahko spomnil svoje družinske zgodovine ali pri svojih sorodnikih preveril, kako so živeli nekoč,« je kritična Gobčeva. Povedala je, da je bila včasih že majhna zaplata zemlje dovolj, da so si ljudje nekaj pridelali, pridelke so si izmenjevali. Večji kmetje so ljudem, ki so jim prišli pomagat pri opravilih, dovolili, da so na njihovem polju posejali kakšno vrsto korenja ali druge zelenjave. »Še v 70. in 80. letih je bilo tako. Zato, ker od takrat sploh še ni preteklo dolgo časa, mi je še posebej nenavadno, da smo na to že pozabili.«

Foto: Andraž Purg

Na fotografiji: Tanja Gobec je konec lanskega decembra ob podpori Občine Šentjur izdala knjižico z naslovom Šentjurska kulinarika. O zbranih receptih bo obvestila turistične in gostinske ponudnike v občini in okolici, saj bodo lahko kakšno idejo dobili tudi za svojo ponudbo.

Preberite več v Novem tedniku