17. septembra smo se dijaki izbirne skupine za geografijo Gimnazije in srednje šole Kočevje odpravili na terensko vajo po Kočevju.

Preučevali in spoznavali smo ekoremediacije po toku Rinže vse od Marofa pa do zapornic. Seveda smo se skoraj vsi s tem pojmom srečali prvič, zato nam je več o tem razložila naša profesorica Maja Kmetič. Ekoremediacije so okoljske tehnologije, ki temeljijo na principu delovanja naravnih zakonitosti in procesov, ki se odvijajo znotraj ekosistemov - torej posnemajo delovanje narave, ki se sicer odvija v daljšem časovnem obdobju. Namenjene so saniranju, zmanjševanju in odpravljanju posledic naravnih katastrof (poplave, suše, erozija tal…) in človekovega onesnaževanja. Tudi Rinža ima nekaj naravnih ekoremediacij (meandri, obrežna vegetacija, poplavna ravnica), ki se nahajajo predvsem v še nekanaliziranem toku. Te reko bogatijo s kisikom in jo razbremenjujejo. Reka pa vseeno sodi med zelo onesnažene, saj v kanaliziranem delu reke teh ekoremediacij sploh ni, in tako reka ni sposobna očistiti sama sebe. Kljub predlaganim rešitvam diplomiranega geografa in zgodovinarja Mihe Varge (vzpostavitev naravnih brežin v antropogeno urejeni strugi, vzpostavitev pasov obrežne vegetacije na dostopnih brežinah in postavitev umetnih brzic v sami strugi), teh občina ne more uresničiti, saj je reka zavarovana kot kulturna dediščina. Tu pa se pojavi vprašanje: "Bolje mrtva kulturna reka ali reka z življenjem in radostjo?"