Vreme ni bilo najbolj obetavno, a se nas je vseeno zbralo 50 članov Društva upokojencev iz Brežic. Odpravili smo se na izlet, ki pa je bil kot vedno bolj ali manj strokovna ekskurzija, saj ga je vodila geografinja ga. Jožica Sušin, ki nam je med potjo natresla ogromno podatkov. Njeno bogato znanje, ki ga zna podajati na dostopen, včasih tudi šaljiv način, je vedno dobrodošlo.

Po živopisni predstavitvi ljubljanske kotline nas je pot vodila po ozki dolini Tržiške Bistrice mimo Tržiča čez Ljubelj na avstrijsko stran. Opazovali smo številne skladovnice skrbno zloženih drv, ki krasijo dvorišča. Ob cesti je bilo videti veliko kužnih znamenj, ki so zelo lepo obnovljena, kar dokazuje, da Avstrijci znajo spoštovati preteklost. Prvi pravi postanek je bil v Vetrinju, kjer smo si ogledali nekdanji samostanski kompleks, ki spada med največje grajske stavbe na slovenskem etničnem ozemlju. Takšni samostani so bili nekoč samo štirje. Gre za cistercijanski samostan, ki je bil zgrajen pred našim, ki ga imamo v Stični, za katerega je znano, da je v njem nastal v 15. stoletju stiški rokopis, ki je plod češkega odpadnika husitskega gibanja. Jožef II. je razpustil samostane in potem so se v njih odvijale različne dejavnosti. V Vetrinju je bil nekoč begunski zbirni center, danes pa je gimnazija, samostanska cerkev …

Občudovali smo južno obalo Vrbskega jezera in kraje, kot so: Ribnica, Otok (Maria Worth) in koroški Miramare … Na Otoku sta zanimivi cerkvici in romanska kostnica. Tu se je začelo pokristjanjevanje Slovencev. Na razgledni ploščadi, ki se dviga nad Gosposvetskim poljem, nas je presenetil stolp, ki je visok 100 metrov in je predstavljal pravi izziv za arhitekte in gradbenike, saj je v celoti izdelan iz macesnovega lesa. Govori se, da je arhitektova muza bila Sophia Loren, vendar mi nismo našli podobnosti v obrisih stolpa in njenim telesom. Umetniki pač gledajo in vidijo drugače.

Ustavili smo se pri knežjem kamnu, ki je simbol ustoličevanja koroških knezov. Obred se je začenjal na Krnskem gradu, ki ga ni več, in končal na vojvodskem prestolu. Original kamna je shranjen v muzeju. 1414. leta je bilo zadnje ustoličevanje v slovenskem jeziku. Ogledali smo si tudi zanimivo taborno cerkev Maria Saal (Marijo na prestolu).

Sledil je še Celovec, ki je prestolnica avstrijske dežele Koroške. Ogledali smo si na hitro Stari trg, Novi trg in zanimivejše kipe. Slišali smo, kako se je v preteklosti bilo težko boriti za vsako slovensko besedo, slovenski kraj in še danes je biti Slovenec na Koroškem nadvse težko. Upamo, da si bodo zavedni Slovenci uspeli izboriti še kakšno pravico na Koroškem več in da bi bilo čim manj nestrpnosti med prebivalci.

Za nami je dan poln zanimivih podatkov in novih doživetij. Še vreme je vzdržalo v teh pogostih deževnih dneh, le kako ne bi mi! Res, dan je bil lepo preživet in kliče po »ŠE KDAJ IN ČIMPREJ«.