Kaj sploh so superognjeniki? Znanstveniki jih definirajo kot ognjenike, zmožne tisočkrat večjih izbruhov od njihovih običajnejših različic. Do izbruhov pride, ko se zemeljska skorja ne zmore več zoperstavljati naraščajočim pritiskom magme, ki se dviga iz Zemljinega plašča – sloja me njeno skorjo in zunanjim jedrom.

Superognjenik je nazadnje izbruhnil pred 27.000 leti na Novi Zelandiji, človeštvo pa ni še ravno na varnem – ena takšnih zveri namreč spi pod Narodnim parkom Yellowstone v Wyomingu.

Čeprav znanstveniki niso zedinjeni, kdaj bo superognjenik izlil svoj gnev nad svet, so si enotni glede nečesa: njegov izbruh bi naš planet potisnil na rob izumrtja. Po nekaterih ocenah naj bi zgolj izbruh terjal 87.000 žrtev. Dve tretjine ZDA ne bi bilo primernih za življenje zaradi trimetrske plasti pepela, ki bi se razširila v radiju 1600 kilometrov. Ko bi se oblak dvignil dovolj visoko v stratosfero, bi se izločeni žvepleni plini zmešali z vodno paro, tako pa bi nastopila tako imenovana »vulkanska zima«.

Širjenje ognjeniškega pepela, kamnin in plinov bi nemudoma naredilo konec zračnem prometu, za preživele pa bi se škoda merila v trilijonih evrov. Ko je superognjenik v Yellowstonu pred približno 640.000 leti izbruhnil nazadnje, je opustošil ameriški kontinent – posledice so dosegle celo več kot 2400 kilometrov oddaljeno Louisiano. In čeprav je bila v zadnjem desetletju na območju Narodnega parka Yellowstone zabeležena povečana seizmična aktivnost – ravno ta mesec je bilo zaradi vročine, ki je puhtela iz tal in topila asfalt, zaprtih več cest – pa se izbruh razsežnosti vulkanske zime Ameriškemu geološkemu zavodu ne zdi verjeten. Napovedujejo celo, da je verjetnost velikanskega izbruha v naslednjih tisoč letih izredno majhna.