Arhiv NTRC

Bor je šah spoznal že, ko je bil v vrtcu, v prvem razredu osnovne šole pa se je vpisal v šahovski krožek. Več znanja o tej miselni igri je želel pridobiti, da bi za šahovnico lahko premagal svojega očeta. Obiskovanje krožka se je že kmalu obrestovalo, saj je postal zmagovalec šolskega prvenstva za prvi razred. Nato je sprejel ponudbo mentorja Marjana Drobneta, ki mu je ponudil možnost individualnih treningov. »Mentor mi je vsakič sproti dajal nasvete, kako naj odigram partije, hitro sem se privadil na tremo tekmovanj. Manj sva se ukvarjala s teoretičnim delom in veliko več s praktičnim,« je pojasnil.

Zaradi težav z vidom je začel sčasoma trenirati šah za slabovidne. Ima namreč poškodovan vidni živec, kar pomeni, da ima na vsakem očesu le od 20 do 25 odstotkov vida. Do poškodbe vidnega živca je prišlo, ker je imel Bor pri enem letu tumor na možganih. Kljub tej preizkušnji devetošolec iz Kozjega na različnih področjih dosega odlične rezultate. »Pri učenju sem bolj slušni tip človeka. Že ko sem bil majhen, sem v šoli osredotočeno poslušal učitelje in sem brez težav sledil pouku, snov mi je bila zelo hitro jasna,« je pojasnil. Ker si s pomočjo poslušanja veliko zapomni, se mu doma ni treba toliko učiti.

Z državne na svetovno raven

Med njegovimi vidnejšimi uspehi sta tretji mesti v absolutni konkurenci na državnem prvenstvu slepih in slabovidnih šahistov v standardnem in hitropoteznem šahu. Zveza za šport invalidov pri Slovenskem paraolimpijskem komiteju je Bora zaradi teh dosežkov prijavila na svetovno mladinsko prvenstvo za slepe in slabovidne šahiste, ki je bilo lani v Franciji.

Kako se igranje šaha za slepe in slabovidne razlikuje od klasičnega šaha? Šahovnice so prilagojene tako, da so v poljih luknje, v katere igralec zapiči figure. Šahist jih lahko med potezo tipa. Označene so razlike med črnimi in belimi figurami ter razlike med črnimi in belimi polji. Šahovska ura je govoreča, igralec ima lahko v ušesu slušalko, s pomočjo katere sliši, kako teče čas poteze njegovega nasprotnika. »Res je izjemno, da lahko tudi povsem slepi ljudje brezhibno obvladajo šahovnico in šah,« je omenil prejemnik srebrnega grba Občine Kozje.

Slepi in slabovidni igrajo hitropotezni, pospešeni ali standardni šah. Pri hitropoteznem je čas za partijo deset minut za vsakega igralca. Pri pospešenem trideset minut za vsakega igralca. Pri standardnem pa devetdeset minut za vsakega igralca in dodatnih trideset sekund za vsako dodatno potezo. Boru je v največje veselje pospešeni šah. »Rad si vzamem čas za razmislek. A če igram standardni šah, se vse moje partije preveč zavlečejo, kar je zelo utrujajoče.«

Najmlajši na prvenstvu

Ob odhodu na svetovno mladinsko prvenstvo za slepe in slabovidne šahiste je bil precej negotov, saj ni vedel, kam približno se uvršča v primerjavi s konkurenco drugih dvanajstih igralcev. Gre za mlade šahiste, ki imajo na mednarodni lestvici od 1.100 do dva tisoč točk, kar je velik razpon. Čeprav si ni preveč zaupal, je želel preveriti, kako se bo izkazal. Na drugi strani tekmovalne mize so sedeli zelo različni nasprotniki, zato so bile tudi partije zelo raznovrstne, ene bolj in druge manj napete. Medtem ko je bil Bor s svojimi štirinajstimi leti lani najmlajši udeleženec prvenstva, so bili njegovi soigralci stari vse do enaindvajset let.

Med drugim se je pomeril z Evropejci, s Kazahstanci in z Indijci. Slednji so po njegovih besedah zagotovo predstavniki šahovske velesile na svetu. »Iz Indije prihaja ogromno šahovskih velemojstrov. Tudi dva od najbolje uvrščenih tekmovalcev na lanskem svetovnem prvenstvu sta bila iz te azijske dežele.« Dodal je, da je z uvrstitvijo na osmo mesto zelo zadovoljen, nad svojo igro je bil pozitivno presenečen.

Foto: osebni arhiv

Preberite več v Novem tedniku