Arhiv Dolenjskega lista

Stare kranjske harmonike v Beli krajini je naslov četrte knjige v etnološki zakladnici vaškega godca iz Slamne vasi, Janeza Pezdirca. Minuli petek jo je predstavil v nabito polni dvorani Belokranjskega muzeja, kjer smo lahko videli tudi več deset pozabljenih kranjskih harmonik iz vse Slovenije.

Arhiv Dolenjskega lista

Tudi največje zvezde sodobne narodno-zabavne glasbe bi presenetil podatek, da v Sloveniji obstajata dva tipa diatonične harmonike – štajerska in kranjska različica. Ko je Lojze Slak v šestdesetih letih zaslovel s štajersko, je kranjska dokončno utonila v pozabo. Tudi Janez Pezdirec je na vprašanja o izvoru in izginotju malo znanega tipa diatonične harmonike naletel po velikem naključju.

Naključna najdba

»Med iskanjem starih ljudskih pesmi sem v Kotu pri Semiču naletel na Tonija Bukovca in z njim na zapuščino njegovega očeta, izdelovalca in glasbenika Rudolfa Bukovca. Imel sem priložnost zaigrati na njegovo harmoniko, saj sta se v njegovi hiši ohranili edini dve delujoči kranjski različici diatonične harmonike. Zdelo se mi, kot da sta čakali prav name.«

Poleg besedil in fotografij je Pezdirec zbral tudi avtentične zvoke izpod Rudolfovih prstov. Približno sto koračnic, mazurk, polk in drugih melodij je njegov sin Toni leta 1973 ujel na magnetofonski trak. Avtor knjige s 400 stranmi je te posnetke na dveh zgoščenkah priložil na zadnjo stran knjige in tako omogočil bralcu, da prisluhne izvirnim zvokom izginulega izročila.

Arhiv Dolenjskega lista

Zakaj je kranjska harmonika popolnoma izginila iz slovenske glasbene zavesti, pojasnjuje dr. Drago Kunej z Glasbenonarodopisnega inštituta: »Po drugi svetovni vojni, ko je vse bolj prevladovala klavirska harmonika, je zanimanje za diatonično harmoniko močno upadlo. Ponovno se je obudilo šele s pojavom novega glasbenega žanra, narodno-zabavne glasbe, v katerem ni bilo prostora za kranjsko harmoniko. V Beli krajini sta se sicer izdelava in igranje na kranjsko harmoniko ohranila najdlje, vendar se ji stroka nikoli ni resneje posvetila.«

Najdba najstarejše harmonike

Iskanje avtentičnih harmonik je bilo težko, saj se njihovi dediči mnogokrat niso zavedali, kaj imajo v hiši. Velikokrat so romale tudi na smetišče. Zato je bilo toliko dragocenejše odkritje, ko je po različnih virih prišel do hiše Franca Pečavarja iz Rodin pri Črnomlju, mizarja iz začetka prejšnjega stoletja. V odlično ohranjeni stari hiši in mizarski delavnici družine Pečavar je na ostrešju zapazil na žici obešeno poškodovano in neobičajno harmoniko.

Pečavarjevi so mu jo podarili, in ko jo je iz radovednosti razdrl, je v njej našel pečat obrtnika iz leta 1910. »To je bil trenutek, ki mi je dal notranje zadoščenje. Končno sem prišel do zanesljivega vira, ki mi je potrdil, da sem na pravi poti,« se spominja Pezdirec.

Arhiv Dolenjskega lista

Čisto nov etnološki vir

Simbolično je Pečavarjevo 115-letno kranjsko harmoniko Pezdirec kar med predstavitvijo predal v roke direktorici Belokranjskega muzeja Andreji Brancelj Bednaršek, ki je bila nad to gesto tudi sama presenečena. »Ne vem, ali imamo med 26.000 predmeti sploh kakšno harmoniko. Lahko da je celo prva.«

Dr. Janez Weiss je v predgovoru knjige poudaril, da o kranjski harmoniki, ki je bila v svojih časih široko priljubljena, danes pravzaprav nimamo strokovne literature. To je potrdila tudi vodja Folklorne skupine Dragatuš Zdenka Pezdirc: »Že 15 let skupaj s strokovnjaki raziskujemo avtentično podobo nekdanjega družabnega življenja Belokranjcev in se trudimo za deklišeizacijo Bele krajine kot dežele zgolj tamburic in belih noš. Na vseh slavjih se je igrala tudi kranjska harmonika v spremljavi s klarinetom, ne le tamburica.«

Galerija

Arhiv Dolenjskega lista