Športnica leta. Ta laskavi naziv so februarja na prireditvi, na kateri so razglasili najboljše športnike minulega leta občin Trebnje in Mirna, podelili 19-letni kikboksarki Mii Jarc iz Vrbovca pri Dobrniču. Za njo je zelo uspešna sezona, saj je na svetovnem prvenstvu osvojila drugo mesto. Dosežek ima še toliko večjo težo, kajti s tem športom se ukvarja šele tri leta, a preden si je nadela boksarske rokavice in stopila v ring, je sezula baletne copatke.

Mia je že od mladih nog predana športu. V tretjem razredu osnovne šole, ki jo je obiskovala na podružnični šoli v Dobrniču, je začela trenirati balet v Novem mestu. »Ta ples mi je bil in mi je še vedno izredno všeč. Na tako lep način se lahko izražaš. Je zelo zahteven, zato se mu je treba povsem posvetiti. Zgodba, ki jo pripovedujejo baletniki, je zame neko posebno doživetje,« pripoveduje in dodaja, da je včasih sanjala o tem, da bi postala vrhunska baletka. Nekaj časa so jo starši na treninge vozili celo v Ljubljano, kar pa je bilo za vse zelo naporno. Njena baletna pot se je zaključila, še preden se je sploh dobro začela, k temu pa je botrovala tudi poškodba noge.

Da bi ostala povezana s plesom, se je kasneje pridružila trebanjskim mažoretkam in na to obdobje jo vežejo zelo lepi spomini. A želela je še več. Ker je rada gledala akcijske filme in risanke po televiziji, si je predstavljala, da bi bila ena od tistih junakinj, ki bodo rešile svet. Morda je tudi to kaj pripomoglo, da se je vpisala v trebanjski karate klub, ki ga je vodil Zvone Breznikar. Na treningih, ki so jih imeli v tamkajšnjem centru za izobraževanje in kulturo, je bil velik poudarek na pravilni tehniki. »Prišla sem do zelenega pasu. Šlo mi je zelo dobro in napredovala sem hitreje kot drugi začetniki, zato sem kmalu prišla v starejšo skupino, s katero smo hodili tudi na tekmovanja in dosegli kar nekaj lepih uspehov,« pravi Mia.

Hitro napredovala

A po štirih letih se je odločila, da je čas za spremembo. Razmišljala je, kaj bi počela, in ker so jo od nekdaj zanimali borilni športi, so se s prijateljicami odločile, da gredo na vadbo za dekleta k Alenu Štritofu, ki je imel v Gorenjem Kamenju pri Dobrniču svojo telovadnico. »Bilo mi je super. Ker sem se prej že ukvarjala s karatejem, mi je bilo lažje. Zelo sem se razveselila, ko mi je Alen dejal, da mi gre zelo dobro, in me vprašal, če imam kakšne ambicije, da bi trenirala kikboks. Sprejela sem izziv in nato začela vaditi z drugimi,« pravi Mia.

Že čez nekaj mesecev je imela v Šentjerneju prvi dvoboj, ki se ga še danes zelo dobro spomni. Nastopila je v kategoriji do 56 kilogramov, a ko je pred borbo stopila na tehtnico, je ta pokazala 54 kilogramov, saj ni imela izkušenj s hujšanjem. »Najbolje je, če imaš ravno toliko kilogramov, kot je zgornja meja kategorije, v kateri se boriš. Večina tekmovalcev je vedno nekoliko težjih, a pred borbo se držijo stroge diete, da ujamejo dovoljeno težo,« razloži Alen.

Mia priznava, da je bila pred prvim dvobojem kar precej živčna, a ko je stopila v ring, je nervoza izginila. Samozavest, da bo zmogla in da je dobro pripravljena, ji je še dodatno vlival Alen, ki jo je vseskozi bodril. »Ko sem se po prvi rundi usedla v kot, mi je dejal, da zmagujem, a mu kar nisem verjela. Šele na koncu, ko sva z nasprotnico stali na sredini ringa in je sodnik v zrak dvignil moje roke, sem se zavedala, kaj mi je uspelo. To je bil izjemen občutek, kot bi šel ogenj čez vse moje telo, težko ga opišem.« Čeprav je šlo za amatersko borbo, dekleti nista nosili čelade. »S čelado je še slabše, kajti če je kakšna slaba, ti zmanjšuje vidljivost, zato je več možnosti, da dobiš udarec, ki ga ne vidiš. To pa je najslabše. Če nimaš čelade in če si namazan z vazelinom ali pa si moker, včasih udarec kar spolzi. Raje vidim, če se borijo brez čelade,« meni Alen. Mia jo je na prvem dvoboju kar dobro odnesla, saj ni prejela močnejših udarcev po obrazu, nekoliko so jo bolele le noge, pravi.

Včasih tudi sam tekmoval

Kikboks je v zadnjih letih postal zelo priljubljen šport, ki je v osnovi usmerjen v tekmovalnost, lahko pa se prilagodi tudi tako, da je primeren za rekreacijo. »Dovoljeni so udarci z rokami nad pasom, z nogami kamorkoli, pa tudi s koleni. Sliši se kruto, vendar lahko rečem, da ni nekih hudih poškodb, če se borca znata boriti. Zato trenerji poskušamo sestaviti čim bolj enakovredne pare,« pravi Alen, ki je bil pred leti tudi sam tekmovalec. Za seboj ima 33 borb v različnih kategorijah, njegov izkupiček je 26 zmag, štirje porazi, en neodločen izid, dve borbi pa sta se predčasno zaključili zaradi poškodbe enega od tekmovalcev. »Na srečo kakšnih resnih poškodb nisem imel. Enkrat sem s kolenom dobil udarec v glavo, in čeprav sem imel ustnik, sem si pregriznil jezik, ki so mi ga kasneje zašili,« opiše in doda, da je bil včasih bolj »tepen« na treningih.

Pred leti se je povsem posvetil treniranju mladih, in sicer za nastope pripravlja dve dekleti in dva fanta. Kot pravi, je lažje biti tekmovalec, kajti kot trener je med tekmo pod velikim stresom. Ker sta z Mio par, še težje spremlja njene dvoboje, priznava. »A sem manj živčen kot takrat, ko se borita fanta. Verjamem, da sta dekleti, ki imata veliko talenta, dobro pripravljeni.«

Sporna odločitev

Mia je septembra s slovensko reprezentanco nastopila tudi na mladinskem svetovnem amaterskem prvenstvu v Italiji. Na prvenstvo se je podala s popotnico desetih zaporednih zmag in v polfinalu je bila boljša od Rusinje, v finalu pa je morala priznati premoč Ukrajinki. Alen je prepričan, da je bila boljša od nasprotnice, vendar so sodniki dosodili drugače. »Res grdo so nas okradli. Mia je zame osvojila naslov mladinske svetovne prvakinje,« poudari.

Proti koncu lanskega leta je nastopila še na Slovaškem, kjer se je pomerila s podprvakinjo njihove lige. V želji, da bi ji uspel popoln dvoboj, je naredila preveč napak in na koncu izgubila. Odločila se je, da si vzame krajši premor in se povsem posveti študiju na biotehniški fakulteti v Ljubljani. Čeprav ima veliko študijskih obveznosti, jih uspešno prilagaja treningom v Ljubljani in v Trebnjem, kjer ima odlične pogoje.

Prenovil prostore pekarne

Alen je pred tremi leti s pomočjo staršev prostore nekdanje pekarne prenovil v sodoben športni center, v katerem izvajajo vadbe za različne starostne kategorije. Nekateri obiskujejo samo fitnes, drugi pa se poslužujejo skupinskih ali individualnih treningov pod vodstvom strokovno usposobljenih trenerjev. Imajo od 100 do 150 rednih članov, številka pa se spreminja glede na obdobje.

Mia zelo uživa v kikboksu in je ni strah, da bi se na tekmi poškodovala. O tem sploh ne razmišlja, saj verjame v svoje sposobnosti. Življenje športnice ji je, kot pravi, pisano na kožo. Pazi tudi na pravilno prehrano, da se telo po napornem treningu hitreje regenerira, pred borbo še toliko bolj. V naslednjih letih načrtuje tudi kakšno profesionalno borbo, predvsem pa želi uspešno zaključiti študij.

Članek je bil objavljen 28. marca v Živi, prilogi Dolenjskega lista.