Arhiv Štajerskega Tednika

Ta vodi čez 14 ameriških zveznih držav na vzhodu ZDA, njen skupni vzpon pa je, kot da bi se šestnajstkrat z nivoja morja povzpel na Everest, torej 144 km. To je divjinska pot, pešpot, na kateri je prepovedano vse drugo, tudi konji in kolesa. Tudi do naselij je daleč, saj pohodnika od bližnjih naselbin loči celo po teden dni. Po njej se hodi brezplačno, edini strošek sta hrana in kakšna poceni namestitev v mestih, v katerih se pohodniki približno enkrat na teden ustavijo za kak dan, da si odpočijejo. Sicer pa na poti prenočujejo v zavetiščih s tremi stenami na skupnih ležiščih. Nahrbtnik, v katerem nosiš hrano in je tvoja streha nad glavo in kuhinja, pa mora biti čim lažji, da lahko premaguješ pot.

Kenda je že kmalu opazil, da so živilske trgovine izvrsten kazalec tega, kako gre mestu, v katerem se je na poti znašel. V ameriških trgovinah mu je bilo všeč, da je našel tudi kaj, česar naše trgovine ne ponujajo. Mnoge jedi, ki jih pri nas ponujajo kot ameriške, so pomilovanja vreden približek, ugotavlja. Tako je šele v Ameriki pojedel svoj prvi pravi burger, imenovan sveta krava. V žargonu Apalaške poti je bil Kenda flip flopper, posebne vrste thru-hiker, saj se ni ves čas držal značilnega pohoda v eni smeri, od juga proti severu, ampak je večji del celotne trase prehodil tudi v nasprotni smeri. Brez dvoma pa se pohodniki na Apalaški poti držijo znanega načela, o katerem je tudi sam bral, da vsak hodi svojo pot. Za večino je odločitev za pohod v terapevtski namen: mir v apalaških gozdovih omili marsikatero izgubo – izgubo žene, prijatelja, službe, mnogi iščejo pot do samega sebe ipd.

Vsak popotnik ima svojo zgodbo in – svoje ime

Preberite več v Štajerskem Tedniku