Arhiv Lokalno.si

Arhiv Lokalno.si

V sredo, 19. marca, je visok jubilej – 90 let svojega bogatega in ustvarjalnega življenja - praznoval naš spoštovani sokrajan prim. dr. Anton Šavelj. Med številnimi, ki so mu hoteli stisniti roko in zaželeti vse najboljše, smo bili tudi predstavniki KS Majde Šilc in MO Novo mesto. Pri njem smo bili podžupan MO Novo mesto mag. Franci Bačar, predsednik Sveta KS Majde Šilc mag. Adolf Zupan, predsednica KO RK Fanika Vovk, predsednik KO ZZB Ante Stipanovič in v imenu KO RK še Ana Kotnik.

Primarij Šavelj nas je prijazno sprejel. Svoja visoka leta dobro skriva ne samo po izgledu, še posebej se to čuti v bistro oblikovanih mislih, optimizmom do življenja, sposobnosti biti kritičen do aktualnih prepogostih odklonov v naši domovini in nasploh.

Je eden redkih, ki še v teh letih poudarja pomen domovine in kako bi v resnici moralo biti. Takega je oblikovalo njegovo bogato življenje, ki ga je ustvarjal v veliki meri sam. In to na poti, ki jo mnogi težko dojemamo.

Z družino, očetom sodnikom in mamo učiteljico se je priselil v Novo mesto daljnega 1933. Klenost je dobival tudi v takratnem društvu Sokol. Zaradi protiitalijanskih demonstracij je bil decembra leta 1941 izključen iz 7. letnika gimnazije. Od sredine 1942 je bil zaradi domoljubja zaprt v novomeških zaporih, po treh tednih pa poslan v taborišče Monigo. Kasneje je bil premeščen v taborišče Gonars v Italiji. Od septembra 1943 tj. od kapitulacije Italije do osvoboditve je bil v partizanih. Po vojni je končal študij medicine in 1952 že stažiral v Splošni bolnici Novo mesto. Od 1974 do 1979 je šef kirurškega oddelka SB NM. Opravil je na tisoče operacij, nešteto ljudem je rešil življenje dokler ni sam obolel na očeh. Zaradi bolezni oči in slabovidnosti je prenehal s poklicem kirurga, ki ga je neizmerno ljubil. Sedem let je bil strokovni direktor Zdravstvenega centra Dolenjska.

Upokojil se je leta 1986. Sedaj je že dve leti vdovec in živi doma z hčerko Jasno. Bolezen oči je bila neizprosna. Vidi le skozi manjšo luknjico, vse drugo je tema. Kljub tej bolezni je življenje po upokojitvi lepo prenašal, dokler je bila do pred nekaj leti še živa njegova žena Zlata - sodnica za mladoletnike. Ona je vozila avto, vsak dan mu je brala časopise in skupaj sta se jezila nad politiko. Hčerka in sin, oba akademskih poklicev, sta sicer od nekdaj navezana na dom, ampak služba je služba. In vnuki so tudi že čez univerzo. Zdaj zanj predvsem skrbi hčerka Jasna – prav tako sodnica kot njen dedek, ki biva z očetom v domači hiši nad Krko. Prim. Šavelj veliko posluša radio in gleda TV.

Posebno lepe nitke ljubezni in medsebojnega spoštovanja med očetom in hčerko Jasno plete njeno vsakodnevno branje časopisov, ki jih sam zaradi bolnih oči ne more.

V kar dolgem pogovoru je prim. Šavelj duhovito obujal spomine, pa tudi marsikatero šalo je raztrgal. Dobrohotno nas je opozoril, da naj cenimo življenje, ker leta zelo hitro tečejo, nato pa že dodal: »Kar naj tečejo, le dati se ne smemo!«

V skoraj dveh urah prekratkega in prijetnega druženja smo se od prim. Šavlja veliko naučili. Morda boste imeli tako priliko tudi vi, ko ga lahko srečate vsak dan ob istih urah na dolgem sprehodu po mestu. Ob prehitrem stisku rok slovesa in izrečenih dobrih željah, smo si obljubili, da se zagotovo srečamo tudi ob 100 – letnici.