Nekoč so imeli na kmetijah veliko otrok in pa tudi živali. Otroci so morali zelo zgodaj zjutraj gnati živino na pašo.

Moja babica je živela na veliki kmetiji visoko v hribih. Doma so imeli veliko živali. Med njimi so bile tudi krave. Ker v tistih časih še niso imeli električnega pastija, so marali otroci paziti na krave. PopoIdan po šoli je moja babica pasla krave. Ker je zelo rada brala, je s seboj tudi tokrat vzela knjigo. Na začetku, ko so bile krave še lačne, so se lepo pasle. Takrat je babica odprla knjigo in brala. V tistem trenutku je pozabila na svet okoli sebe. Zazdelo se ji je nekam mirno in tiho. Dvignila je glavo in krav ni bilo nikjer. Skočila je pokonci in zagledala krave na sosedovi njivi. Tekla je, kakor so jo nesle noge, in odgnala krave z njive. Vedela je, da bo kregana, če bo sosed prišel k njenemu očetu. Na njivi pa je bila škoda. Krave so pohodile deteljo.

Nato je še začelo deževati in babica se je spomnila, da je pustila pod drevesom knjigo. Ni vedela, kaj naj strori. Knjigo si je izposodila od sosedove tete in morala jo je vrniti nepoškodovano. Lovila je krave ter hitro stekla še po knjigo. Ampak, joj! Knjiga je bila že mokra. Zataknila si jo je za majico in od mrazu jo je streslo. Vendar ni ji bilo mar za to. Bolj se je bala priti domov s kravami in mokro knjigo. Mislila si je, da ima dež vsaj eno pozitivno stran. Mogoče pa sosed ne bo opazil,da so bile krave v njegovi detelji.

Naslednji dan je babica nesla knjigo nazaj k sosedi. Bilo jo je zelo strah, vendar je bila sosedova teta prijazna, skromna ženička in jo je potolažila, da je vse v redu. Poklonila ji je to knjigo, saj je ni več potrebovala. Njeni otroci so bili že odrasli in so ji večkrat podarili kakšno knjigo. Drugače pa je bilo, ko prišla domov. V hiši jo je čakal oče s sosedom. Ta sosed pa ni bil nič kaj prijazen. Vedno je imel kakšne pripombe. Oče jo je vprašal, če so ji res pobegnile krave na sosedovo njivo. Babica je plašno prikimala in planila v jok. Bila je kregana, ker ni tega povedala očetu. Oče je dal sosedu vrečo krompirja in problem je bil rešen. Ko je sosed odšel, je oče poklical mojo babico k sebi in jo stisnil k sebi. Rekel ji je, da mu mora vedno vse povedati, saj le tako bodo lahko lepo živeli.

Babica je še danes hvaležna svojemu očetu za te nasvete. Na pašo pa ima še veliko lepih spominov.