Odbojka je šport, ki ima v Novem mestu že dolgoletno tradicijo, vendar bi težko rekli, kdaj natančno so jo v dolenjski prestolnici začeli igrati. Začetki najbrž segajo v obdobje med svetovnima vojnama, k nam pa so jo, kot pravi Bojan Vernig, ki piše o zgodovini novomeške ženske odbojke, zanesli sokoli, ki so se leta 1926 udeležili vsesokolskega izleta v Pragi, od koder so jo prenesli v naše kraje.

Orodna telovadba je med vojnama ostala najpomembnejša športna dejavnost sokolov, a v okviru sokolskih športov se je čedalje bolj uveljavljala lahka atletika, v kateri so, kot je v knjigi Novomeški sokol 1887–1945 zapisal Bogo Komelj, novomeški sokoli dosegali zelo lepe uspehe. »Discipline lahke atletike so se vedno bolj širile in lahki atletiki so se pridružile tudi igre z žogo, zlasti odbojka,« piše Komelj.

Sokoli so se leta 1929 povezali v Sokolsko zvezo Kraljevine Jugoslavije, edino društvo, ki je bilo takrat sploh dovoljeno. Kasneje so razpisali tekmovanje za naslov prvaka Jugoslavije v odbojki tudi za moške ekipe. Prvo tekmovanje je bilo 13. septembra 1931 v Mariboru. V članski kategoriji so nastopale ekipe: Karlovac, Kranj, Novi Sad, Sušak, Celje, Osijek, Novo mesto in Veliki Bečkerek (Vršac op. p.), Ljubljana, Varaždin, Bjelovar, Zagreb. Prijavljena je bila tudi ekipa Beograda, a na tekmovanje ni prišla. Novomeščanom je žreb v prvem krogu namenil ekipo Velikega Bečkereka, in čeprav so se dobro borili, so izgubili z 0:2 (7:15, 9:15) in izpadli iz nadaljnjega tekmovanja. Rezultat ni presenetljiv, saj se je šele v letu 1931 začelo organizirano igranje odbojke v Novem mestu, zato je tudi ekipa zaostajala za Mariborom in Ljubljano, kjer so odbojko začeli igrati organizirano že leta 1928, pravi Vernig.

Po vojni je vlogo Sokola na športnem področju kmalu prevzelo Telovadno društvo Partizan, ki je športno dejavnost razširilo tudi na druge športe, ki so se postopoma osamosvajali. Odbojka je bila zelo priljubljena in prvi vrh je pri moških dosegla med letoma od 1951 do 1954, ko se je ekipa Novega mesta kot slovenski prvak uvrstila v prvo zvezno jugoslovansko odbojkarsko ligo, v kateri so Novomeščani igrali nekaj let. Na igrišču na Loki so takrat gostovale ekipe, kot so Partizan, Crvena zvezda, Vojvodina in druge, kar je pritegnilo veliko število ljudi, ki so z zanimanjem spremljali nekatere takratne najboljše jugoslovanske odbojkarje.

PUČKO JIH JE NAVDUŠIL

Veliko zaslug za vzpon novomeške odbojke ima Franc Pučko. Bil je reprezentant v različnih športih, nogometu, košarki in odbojki, se spominja Janko Goleš, ki je v mladosti treniral pod njegovim vodstvom in tudi igral z njim. »Bil je športnik in kot pojava je bil avtoriteta,« o očetu novomeške odbojke pravi Goleš. Pučko je takrat navdušil kar nekaj mladih fantov. »Nekako nas je uspel zvabiti dol na Loko,« pravi Marijan Lapajne, eden izmed tistih, ki jim je odbojka kmalu zlezla pod kožo. Kot pripoveduje, so mu kasneje na enem od zdravniških pregledov ugotovili, da ima razširjeno srce, zato mu je zdravnik svetoval, naj eno leto raje počiva. »Ko sem ponovno začel igrati, smo se udeležili tudi turnirja v Tivoliju in bil sem med najboljšimi v ekipi. Dobil sem povabilo, da se pridružim prvi ekipi. Tako se je začelo,« pripoveduje Lapajne. Golešovi začetki, ki se jih še dobro spominja, so nekoliko drugačni. »Odbojka mi je bila všeč. V primerjavi z vrstniki na podeželju, ki so pomagali pri delu na kmetiji ali na polju, mestni otroci tega nismo mogli početi. A energijo smo morali nekje pokuriti in ta energija je šla na Loko, kjer so igrali košarko, nogomet ali pa odbojko,« pravi Goleš. Starejši so mlade fante velikokrat prosili, če pobirajo žoge, ki so ušle v dolino. Takrat so bila igrišča nekoliko višje, kot so danes, ograje pa še ni bilo. »Velikokrat smo gledali punce, kako trenirajo. Včasih jih ni bilo dovolj za igro šest na šest, zato so nam ponudili priložnost, da zapolnimo vrzel, čeprav nismo znali odbijati žoge. Boš pa vsaj serviral, so nam dejali,« o svojih odbojkarskih začetkih pravi Goleš, ki se je tako naučil nekaterih osnovnih elementov.

V BLOK Z DLANMI, OBRNJENIMI NAZAJ

Takrat so igrali zunaj na lešu, žoga pa je bila iz pravega usnja, pripovedujeta naša sogovorca. Imeli so jih le nekaj, zato so pazili, da jih niso izgubili. »Za žoge je skrbel Marjan Šonc, ki je bil perfekcionist. Živel je blizu Loke, zato smo se pred tekmo zbrali pri njem doma. Tam je bila naša garderoba, za tuš pa smo imeli Krko,« pravita Lapajne in Goleš, ki se še dobro spominjata vseh, s katerimi sta igrala. V takratni ekipi je nekoliko izstopal Milan Bergant, gozdarski inženir, ki se je zaradi službe preselil v Novo mesto. Po njunih besedah je prej treniral v zagrebški Mladosti, imel je zelo dober udarec, nad njim pa so bile navdušene tudi predstavnice nežnejšega spola. »A nekajkrat sta s Pučkom, ki je imel sistem visokih podaj, prišla navzkriž, saj je Mičo, kot smo mu rekli, gojil hitro igro,« pravi Goleš in doda, da so takrat blokirali z dlanmi, obrnjenimi nazaj, kajti ni bilo dovoljeno, da bi roke, tako kot danes to počnejo igralci, potisnili čez mrežo. Zato so imeli sodniki včasih prevelik vpliv na igro. »Z nami so delali, kar so hoteli. Problem so bile tudi nošene žoge, saj so enkrat piskali tako, drugič spet drugače,« pove Lapajne.

Ko sta v Novo mesto prišla Partizan in Crvena zvezda, se je na Loki zbralo ogromno Novomeščanov, ki so pripravili izjemno vzdušje. Oba kluba sta bila takrat zelo spoštovana in cenjena, saj so tam igrali številni reprezentanti. Naša sogovorca izpostavita, da je Novomeščanom enkrat v Beogradu skoraj uspela senzacija. Vodili so že z 2:0 v nizih in prepričani so bili, da bodo dobili tudi tretjega. Žal so bili to računi brez krčmarja, saj so domačini strnili svoje vrste in zmagali.

V začetku šestdesetih so si Novomeščani z dobrimi igrami ponovno zagotovili igranje v zvezni ligi, nato pa je po menjavi generacije počasi sledil padec. K temu so pripomogli tudi zloglasni portoroški sklepi, ki so v ospredje postavili atletiko, nogomet in košarko, za ostale športe pa ni bilo več toliko denarja. Novomeška odbojka je razcvet znova dosegla v začetku osemdesetih, ko je vodenje ekipe prevzel Vladimir Janković - Braco.

Članek je bil objavljen v 18. številki Dolenjskega lista z dne 3. maj 2018.