RK Trimo Trebnje v prvi ligi nepretrgoma nastopamo že 22 sezono. Uspelo se nam je pozicionirati kot stabilen klub z prepoznavno rokometno šolo. V zadnjih letih smo proizvedli kar nekaj uspešnih igralcev, ki sedaj uspešno nastopajo tako v Sloveniji kot v tujini. Ker nas je v zadnjih letih zapustilo ali prenehalo igrati kar 16 igralcev, imamo posledično sedaj nekaj slabše rezultate. A to ne pomeni, da si v bodoče ne želimo vrniti na mesto, kjer smo že bili. Zato se poslužujemo preverjenih metod, hkrati pa iščemo tudi drugačne priložnosti. Eno od takih je prišla v obliki sodelovanja z Južno Korejsko rokometno zvezo, s pomočjo katere je v Trebnje prišel Lee Jae Woo, južno korejski reprezentant, ki je končal svojo igralsko kariero. Sedaj bi svojo pot rad nadaljeval kot trener in v Slovenijo je prišel pogledat, kako mi delamo z mladimi rokometaši. 37 letnega Lee Jae Woo-ja predstavljamo v intervjuju.

Lee, pozdravljeni. Ali nam lahko razložite, kako ste prišli v Trebnje?

Potem, ko sem po dolgih letih končal svojo igralsko kariero, v rokometu mislim ostati kot trener. Ker se najboljši rokomet igra v Evropi, sem si želel preveriti način dela. V reprezentanci Južne Koreje je z nami nekaj časa delal kondicijski trener Jure Šterbucl, ki je deloval tudi pri vas. Ko sem mu omenil, da bi zaradi podobnosti med našim in slovenskim rokometom rad prišel pogledat v Slovenijo, mi je predlagal Trimo Trebnje. Hitro smo vzpostavili kontakt in našli skupne točke. Tako bom tukaj ostal mesec in pol in v tem času spoznaval trenersko delo v vašem klubu.

Kakšna pa je bila vaša igralska kariera?

Rokomet sem profesionalno začel igrati leta 1998, ko sem prišel iz univerze. Tako sem 5 let igral v Koreji, nato pa sem se za leto dni preselil v Švico, kjer sem igral za Grasshoppers. Od tu sem se preselil na Japonsko, kjer sem igral naslednje 4 leta. V letih 2009 do 2011 sem igral v Katarju, nato pa se zopet vrnil domov in igral do letošnje sezone.

Z reprezentanco sem nastopal na štirih olimpijadah (Sydney 2000, Atena 2004, Peking 2008 in London 2012). Igral sem tudi na petih svetovnih prvenstvih (1999 v Egiptu, 2001 v Franciji, 2007 v Nemčiji, 2009 na Hrvaškem in 2011 na Švedskem) in se udeležil tudi na  štirih azijskih prvenstev, v letih 2010 do 2012 pa sem bil tudi kapetan reprezentance.

Zakaj ste se odločili priti prav v Slovenijo in Trimo?

Slovenija je po specifiki podobna Južni Koreji. Pri nas je zelo malo velikih igralcev, vemo pa, da je tudi v Sloveniji kar nekaj uspešnih igralcev nizke rasti. Pri vas klubi dobro delajo z mladimi, kar se kaže v rezultatih mladih reprezentanc in kot novopečeni trener sem si želel iz prve roke pogledati vaš sistem dela. Imel sem informacijo preko Jureta Šterbucla, da je iz vašega kluba prišlo kar nekaj reprezentantov Slovenije, zato sem si želel priti nabirati določene izkušnje. Moj novi klub, kjer bom delal, SK Hawks Cheongju, je dobil novega lastnika in skupaj z rokometno zvezo Južne Koreje so mi omogočili pot v Trebnje.

Kakšne so razlike dela v Južni Koreji v primerjavi z Slovenijo?

Pri nas smo prisiljeni gojiti hitri rokomet z veliko dela nog in hitrega teka, ker nimamo zadostne višine. Veliko delamo na gibanju igralcev, da lahko prihajamo do priložnosti za strel na gol. Gojimo samo globoke obrambe 3:2:1 ali 3:3, nimamo pa izkušenj z delom z visokimi igralci. Tukaj lahko vidim, kako se kombinira delo tudi na plitve obrambe 6:0 in 5:1 in kako se dela z beki, ki lahko mečejo izven 9m. Drugače se dela tudi z vratarji, medtem ko so priprave na tekmo in video analize podobne kot pri nas.

Kakšni so vaši načrti v prihodnosti?

Posvetil se bom trenerstvu, Slovenijo pa jemljem kot začetek svoje trenerske poti. Z opazovanjem slovenske lige in način treninga pri vas si želim razširiti svoja obzorja. Slej kot prej bodo verjetno tudi v Južno Korejo prihajali tudi igralci, ki jih sedaj ni. Tu mislim predvsem na evropske igralce, tako da bi rad lažje razumel njihov način treninga.

Kakšna pa je korejska rokometna liga in kako funkcionirate?

Klubov v Koreji je le 5, ki med samo igramo po trokrožnem sistemu, torej odigramo 24 tekem v prvenstvu. Značilnost naših klubov je, da imajo le enega, generalnega sponzorja, ki v celoti financira klub. Proračun mojega kluba SK Hawks  je približno 2,4 miljona €. Drugače kot pri vas, v Koreji vsi igralci živijo v istem kompleksu in so skupaj ves čas. Izjeme so le tisti, ki so poročeni in imajo družine. Trenira se dvakrat na dan, dopoldne fitnes, zvečer rokometni trening.

Kako pa ste trenirali z reprezentanco?

Vedno, kadar smo se pripravljali na velika tekmovanja (olimpijade, svetovna prvenstva,…) smo skupaj preživeli ogromno časa. Odvisno od poteka lige in pomembnosti tekmovanja smo se skupaj zbrali za 4 do 6 mesecev. Živeli smo v posebej pripravljenem športnem kompleksu za vrhunske športnike. Imeli smo tri treninge na dan. Prvi že ob 6h zjutraj, drugi ob 10h dopoldne, tretji pa zvečer. Vmes pa hrana in spanje. Bilo je zelo, zelo naporno.

Bi bili slovenski igralci zanimivi za korejsko ligo?

Slovenski igralci bi bili zanimivi za Korejo, predvsem zaradi tega, ker so glede na velikost zelo spretni.

Kakšna se vam zdi Slovenija? Kako smo vas sprejeli?

Slovenija je zelo lepa in predvsem mirna, kar mi je zelo všeč. V Koreji je zelo veliko ljudi (50 miljonov) in v mestih je zelo živahno z hudim tempom. Sprejet sem bil zelo dobro in tu se odlično počutim. Ljudje so ustrežljivi, v vašem klubu ste mi na voljo za vse, kar rabim. Tudi hrana je dobra, čeprav malo pogrešam našo kuhinjo, ki je dosti bolj pikantna.

Bi se lahko razvilo dolgoročno sodelovanje?

Korejski in slovenski rokomet bi bila lahko kompatibilna, če bi nekatere stvari vzeli iz našega in vašega in jih združili. Rokomet je doma v Evropi, v Aziji je rokomet dosti manj razvit (le Koreja in Japonska, sedaj pa še Katar). Imamo lahko neke skupne cilje, verjamem pa, da bomo s RK Trimom še sodelovali. Kot sem spoznal, sponzor Trimo gradi velike objekte, nas sponzor pa je multinacionalka, ki se ves čas širi, tako da je sodelovanje možno tudi na drugih nivojih.