Ana Špacapan

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Zadeve se počasi umirjajo in priznam, da mi to zelo ustreza. Ko se poletje izteka, mi je namreč vedno nekoliko toplo pri srcu, saj je jesen zame že od nekdaj nekakšen nov začetek. In verjetno ne samo zame. Šolarji, študenti, učitelji, televizijski ustvarjalci, radijci … vsi nekako spet pademo v ustaljeno kolesje, ki je lahko naporno, a je zame hkrati precej pomirjujoče. 

Tudi letošnje poletje sem večinoma preživela v delovnem okolju. Pač tako je, če imaš takšno »službo«, kot jo imam jaz. A kljub vsemu imam svoj poklic oziroma način življenja neizmerno rada. Srečujem zanimive ljudi, spoznavam nove kraje, poslušam zgodbe, do katerih sicer nikoli ne bi prišla, in potem o njih pišem. Naporno je, a hkrati zelo izpolnjujoče. Seveda pa jaz ne bi bila jaz, če ne bi počela še česa za svojo dušo. Tako sem se lotila knjige, o kateri sem v uvodniku že nekajkrat pisala. In knjiga zelo lepo napreduje. Še malo, pa bom nekje na polovici zgodbe, ki me je povsem potegnila vase. Pišem o hiši, v kateri živi kup zanimivih in posebnih ljudi. In v kateri živi še nekaj. A tega vam za zdaj ne bom razkrila. Ne vem, kaj se bo s to knjigo nekoč zgodilo. Morda bo za vedno ostala samo v mojem računalniku in na nekem oblaku. Vem pa, da sem popolnoma padla vanjo. Vsaj dve uri na dan živim v nekem vzporednem svetu, ki sem si ga ustvarila sama. Navdih prihaja iz resničnih ljudi, krajev, gostiln, ulic in železniških postaj, vendar je to samo navdih. Vsak lik je potem odšel svojo pot. Kot da bi začel živeti mimo mene. Ko sem bila deklica, sem si verjetno predstavljala, da bom pri teh letih pletla, slikala ali se ukvarjala s kakšnim čudnim hobijem. Zdaj pa sem si ustvarila svoj imaginarni svet. In ko bom nekega dne zaprla vrata tega sveta, torej postavila zadnjo piko knjige, bom najbrž odprla vrata novega. Zdi se mi namreč, da mi ustvarjanje pomaga čez marsikaj, kar se dogaja okoli nas in tudi okoli mene. Potegne me stran od tesnobe, slabih dni in razmišljanja o stvareh, na katere tako ali tako nimam vpliva. 

Ustvarjanje je res terapevtsko. Vsaj zame. Pravzaprav je zelo ustvarjalno tudi delo, ki ga opravljam pri Stopu. In tudi zaradi njega srečujem ljudi, ki mi veliko dajo. Ta teden se bom spet odpravila na teren, na intervju. Intervjuje v živo imam najraje. Ko sediš nasproti človeka, ko pogovor zavije tudi tja, kamor nisi načrtoval, in ko izveš, kaj se skriva v zakulisju predstave, oddaje, pesmi ali knjige. Tokrat se bom pogovarjala z Juretom Godlerjem. Seveda o njegovi novi knjigi, za katero verjamem, da bo spet uspešnica, jaz pa upam, da mi bo mimogrede dal še kakšen namig, kako svojo zgodbo sploh dokončati. Ker če bi bilo po moje, bi svojo knjigo pisala in pisala. Prav prijetno mi je v njej in nikamor se mi ne mudi. Z Godlerjem se bova lotila marsikatere teme, veliki Stopov intervju pa vas bo čakal v začetku oktobra, ko na knjižne police pride njegova nova knjiga Pet sekund do smrti.

Do takrat pa bodite ustvarjalni tudi vi. Karkoli že počnete. Ker ustvarjanje odpre čisto naš svet. In včasih je zelo dobro, da lahko za kakšno uro odidemo vanj in se umaknemo iz realnega sveta, ki velikokrat ni nič kaj prijazen.