Danes je precej manj na avtopilotu
Ob sinovih se uči spontanosti, sama pa še vedno razmišlja tudi o rejništvu.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Maja Martina Merljak tudi v novo gledališko sezono vstopa dejavno. Z uspešno predstavo Zadnja večerja se vrača na oder, pred kamero pa smo jo lahko videli tudi v seriji Takšno je življenje. Igralka, ki se že dolgo ne omejuje zgolj na eno področje, ob igranju tudi moderira, sinhronizira risanke in snema radijske oglase. Tokrat smo se z njo pogovarjali o igralskem poklicu in zavrnitvah, odnosih in kompromisih ter o tem, zakaj danes na marsikaj gleda drugače kot na začetku svoje igralske poti.
Trenutno vas lahko gledamo v dveh zelo različnih projektih – v seriji Takšno je življenje, kjer imate sicer manjšo vlogo, in v komediji Zadnja večerja. Kaj vam kot igralki daje takšna žanrska raznolikost?
Gre za dva zelo različna žanra. Zadnja večerja je zelo absurdna komedija, ki pogosto hodi po robu, Takšno je življenje pa je dnevna drama. Spomnim se pokojnega Jerneja Šugmana, ki je govoril, da se ne glede na to, kaj dela, v kakšnem gledališču igra in za kakšno občinstvo, vsake vloge loteva, kot da je Hamlet. To mi je zelo ostalo. Tudi sama do nobene vloge nimam pokroviteljskega odnosa, četudi gre za nekaj lahkotnejšega. Pri Zadnji večerji, s katero se na odre vračamo že septembra na Ptuju in nato v Notranjih Goricah, mi je všeč predvsem to, da si lahko dam duška. Podobno je na primer pri sinhronizaciji risank. Lahko si zelo igriv in veliko ponujaš. Seveda vsega ne obdržijo, lahko pa si veliko več privoščiš. Zdi se mi, da mora biti igralec v prvi vrsti igriv. Tudi pri resnejših temah zato želim ohraniti igriv pristop, saj kot igralka tako vidim širše in lahko likom lažje vdahnem več plasti.
Zadnja večerja govori o ljubezni, navadah in kompromisih. Kje je za vas meja med zdravim kompromisom in trenutkom, ko se zaradi drugega začnemo odpovedovati sebi?
Zanimivo, prav pred kratkim sem imela o tem vneto debato z najboljšo prijateljico. Če govorimo o zdravi zvezi, v kateri uspevajo medsebojno spoštovanje, razumevanje in posluh, kompromisov sploh ne vidim kot nekaj slabega. Če so uravnoteženi. Včasih slišimo: »Takšen sem in zaradi tebe se ne bom spreminjal.« Meni se to zdi najprej predvsem egoizem. In egoizem zame vedno pomeni problem, v partnerstvu pa sploh. Sprejemanje kompromisov je lahko znak empatičnega, modrega in zrelega človeka. Sama vidim svojo svobodo v tem, da vedno lahko kompromis sprejmem ali ne. Ampak hkrati moram ob tem upoštevati, da ima enako svobodo tudi človek na drugi strani. In vsaka odločitev ima posledice. Moder človek naj bi se posledic pri kategoričnem zavračanju (ali sprejemanju) kompromisov zavedal.
Kako zelo drugačna je današnja Maja od mlade igralke, ki je vstopala v ta poklic?
Popolnoma drugačna. Predvsem se spomnim, kako zelo resno sem jemala samo sebe, verjetno pa tudi umetnost. Všeč mi je, da danes to, kar počnem, ni več vse moje življenje. Takrat sem imela občutek, da moram videti vsako predstavo, se družiti z enako mislečimi in ljudmi iz istega sveta, vse drugo pa je bilo skoraj nekoliko manj vredno. Danes v tem vidim veliko omejenosti. Obstajala so tudi precej jasna pravila o tem, kaj »resen igralec« počne in česa ne. Spomnim se denimo ideje, da resen igralec ne bo nikoli igral v komedijah »za rajo«. Danes so se te meje zelo zabrisale in ta osvobojenost mi je zelo všeč.
Kaj pa zavrnitve? Vas po vseh teh letih še vedno prizadenejo?
Da. Zanimivo je, da že zelo dolgo nisem imela občutka, da bi si kakšno vlogo res res močno želela. Toda vsaka zavrnitev me še vedno zelo boli. Delam na tem, ampak boli. Morda tudi zato, ker pri nas ni toliko avdicij. Če bi jih bilo veliko, bi verjetno eno zavrnitev lažje pustila za sabo in šla takoj naprej.
Pred leti ste doživeli izgorelost. Kdaj vam je telo dokončno sporočilo, da tako ne gre več?
Pet dni pred premiero sem doživela tako hud panični napad, da sem bila prepričana, da imam infarkt, in sem seveda šla na urgenco. Takrat s paničnimi napadi nisem imela nobenih izkušenj. Ugotovili so, da je s telesom na srečo vse v redu in da je stvar psihične narave. Hkrati so mi zelo jasno povedali, da sem šla čez svoje meje in da bo okrevanje dolgotrajno ter bo zahtevalo ogromno sprememb.
Kaj ste zaradi te izkušnje izgubili in kaj dobili?
Imam občutek, da skoraj ničesar nisem izgubila, ogromno pa pridobila. Bila sem tudi na terapiji, ki mi je prinesla veliko uvidov. Danes grem skozi življenje veliko bolj zavestno. Opazujem svoje misli in sem precej manj »na avtopilotu«. Znam jih pogledati z distance in videti, katere so zame koristne in katere mi škodujejo.
Kaj pa sta vas o življenju naučila sinova?
Čudovito je opazovati razvoj dveh ljudi, na katera imaš nekaj vpliva, verjetno pa precej manj, kot si predstavljamo. Zelo sta različna in prav zaradi njune različnosti sem spoznala, da ne more obstajati ena vzgoja, kot so včasih govorili. Starejši Jonatan je bolj strukturiran, tehničen, razmišljujoč in resen ter potrebuje strukturo. Val pa je bolj svobodna duša in stvari lažje vrže čez ramo. Zato svoja sinova zelo zavestno vzgajam različno.
Vas prav zaradi teh razlik tudi vsak uči česa drugega?
Seveda. Mlajši me zelo uči lahkotnosti in spontanosti. Ima izjemen smisel za humor, rad improvizira in čudovito riše. Starejši pa je zelo razmišljujoč. Postavlja vprašanja, za katera se sprašujem, od kod jih sploh jemlje. Z njimi mi odpira povsem nove svetove razmišljanja, postavlja prepričanja pod vprašaj. To se mi zdi izredno dragoceno.
Zaradi Jonatanovih težav z medvrstniškim nasiljem ste se precej aktivno vključili tudi v iskanje rešitev. Kaj vas je spodbudilo k temu?
Sprva se verjetno sama sploh ne bi vključila, še posebno zato, ker na prvo žogo Jonatan ni bil problematičen in se mi je vse zdelo problem drugih. Z Juretom sva sprva razmišljala celo o prepisu sina na drugo šolo, potem pa sva skoraj istočasno ugotovila, da bi mu s tem lahko dala sporočilo, da se pred problemi beži. Tega nisva želela. In potem je na izrednem roditeljskem sestanku predavatelj povedal nekaj zelo pomembnega: problem obnašanja otrok v šoli nikoli ni samo problem šole ali samo staršev, ampak je problem vseh. Zato ga moramo tudi reševati skupaj.
Kako je iz tega nastala pobuda za medgeneracijski projekt Skupaj za mizo?
Zbrali smo skupino psihologov, terapevtov in šolskih delavcev ter oblikovali koncept, ki je tako združil starše, otroke in šolo okoli skupnega cilja. Vse nas je vodilo prepričanje, da se prav s skupnim premagovanjem ovir na poti do skupnega cilja med ljudmi ustvarjajo pristne, globoke vezi. Te pa že po logiki in tudi številnih izkušnjah lahko premagajo razdiralne učinke različnosti. Letos smo vsi skupaj izvedli že zelo velik projekt. Kam in kako se bo, če se bo, pristop Skupaj za mizo, ki nagovarja k premiku od »jaz k mi«, razvil, bosta pokazala čas in prostor. Iskreno si želim predvsem posluha družbe, da je za dobrobit naših otrok in prihodnost družbe ta premik preprosto nujen. Koncept bi radi izvedli prihodnje leto tudi v tujini, v Franciji. Jaz osebno ne bom aktivno vključena, če bi kdaj bila potreba po kakšni pomoči, deljenju izkušenj, pa seveda. Vedno.
Nekoč ste omenili, da razmišljate tudi o rejništvu. Je ta želja še vedno prisotna?
Da, še vedno me drži. Zagotovo ne zdaj, dokler sta moja otroka še majhna, pozneje pa se v tem vidim. Svojih otrok ne bi več imela, lahko pa si predstavljam, da bi nekoč priskočila na pomoč otroku, ki jo potrebuje. Čutim, da imam to kapaciteto. Da imam še nekaj ljubezni, ki jo lahko dam.
Kaj pa je danes za vas največji luksuz?
Globina odnosov. Zanimivo je, ker mi to nekoč niti ni bilo tako zelo pomembno, danes pa mi je. Zato tudi toliko močneje opazim, kadar je ni. Pomembna mi je tudi fundamentalna iskrenost.
Naslednja Zadnja večerja bo 17. 9. v Domu krajanov v Notranjih Goricah.
E-novice · Estrada
