Ana Špacapan

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Vem, sliši se skoraj bogokletno, a doma imam vse pri roki, svoj mir in svoje male navade. Predvsem pa sem doma zato, ker pripravljam novo, svežo številko revije Stop. Ko pregledujem, kaj se je v preteklosti dogajalo prav v teh avgustovskih dneh, vedno znova odkrijem zanimive povezave s sedanjostjo. Saj drugače niti ne more biti. Zgodovina se ponavlja, le obrazi in kulise se menjajo. Avgust je imel v preteklosti očitno posebno težo. V teh dneh nas je zapustil kralj rock'n'rolla Elvis Presley, začel je nastajati Berlinski zid, festival Woodstock pa je doživel svoj blatni, premočeni in hkrati nepozabni vrhunec. Ob urejanju zgodovinske rubrike seveda iščem tudi fotografije. Odprla sem arhiv fotografske agencije, s katero sodelujemo, in dobesedno odplavala v čas, v katerem me še ni bilo, a nas je vseeno globoko zaznamoval. V čas mladosti, glasbe, upora in prepričanja, da je mogoče svet spremeniti. Ne z všečki in fotografijami za družbena omrežja, temveč z glasom in predvsem pogumom. Ko sem gledala posnetke Woodstocka, sem pomislila, da česa takšnega danes pravzaprav ni več. Festivalov je ogromno, tudi večjih, glasnejših in tehnično popolnejših. Toda tistega naboja, občutka, da se je na enem travniku zbrala generacija, ki zahteva drugačen svet, skoraj ne najdemo več. Ni šlo samo za oder. Šlo je za svobodo, mir, upor proti vojni in nekoliko naivno, a čudovito vero, da lahko ljubezen res nekaj spremeni. Ta hipijevski val je prišel tudi v Jugoslavijo, ko sem bila še čisto majhna. Ob cestah sem videvala mlade, ki so štopali na koncerte: dolgi lasje, barvni trakovi, hlače na zvonec, ogrlice in popolna lahkotnost. Miselnost miru in svobode z veseljem podpišem tudi sama. Ob eni od fotografij sem se ustavila nekoliko dlje. Na njej dekle v zelo kratkem krilu brezskrbno pleše, nedaleč stran je druga obiskovalka zgoraj brez, okrog njiju pa tisoče mladih ljudi. In potem me je prešinilo: ta dekleta so danes babice. Morda celo prababice. Danes jih kdo pogleda in vidi le starejše ženske, ki menda ne razumejo sodobnega sveta, so staromodne ali celo niso napredne. Kako zelo se moti. Mnogi, ki so bili takrat mladi in so danes stari okoli osemdeset let, so bili veliko drznejši, glasnejši in naprednejši, kot smo mi danes. Upirali so se vojnam, avtoritetam in krivičnim pravilom. Tvegali so, da jih bodo obsojali starši, sosedje, oblast in včasih ves svet. Ljubili so brez zagotovil, plesali brez telefonov v rokah in povedali na glas, kaj jih boli. Seveda niso bili vsi v Woodstocku. Nekateri so plesali ob rock'n'rollu v Bukovici ali na kakšnem drugem legendarnem plesišču, vendar je bil tudi njihov svet poln glasbe, želja in poguma. Zato bi morali biti do starejših nekoliko prijaznejši. Preden nekoga odpravimo kot »starčka« ali »starko«, bi se morali vprašati, kdo je bil ta človek, preden so mu osiveli lasje in upočasnili koraki. Morda je štopal čez pol države zaradi koncerta, plesal do jutra ali protestiral …

Mi danes pa smo večinoma tiho. Za ekrani. Morda je ljubil močneje, izgubljal težje in prestal več, kot bomo kadarkoli izvedeli. Stari ljudje niso samo stari. V njih še vedno živijo mladi fantje in dekleta z dolgimi lasmi, prekratkimi krili, hlačami na zvonec in glasbo v srcu. Ljudje, ki niso bili tiho. In prav zato si zaslužijo, da jih tudi mi ne preslišimo.