"Zdi se, da je prišel čas za izdajo kolekcije. Skladbe so brezčasne, postale so klasike," je izid prve zbirke uspešnic v samostojni karieri pospremila Annie Lennox. Poleg tega je založbi po pogodbi dolgovala še en izid, in kaj je lažjega kot zbrati uspešnice ter dodati priredbo ali dve.

 

Toda ne smemo biti krivično cinični: po štirih samostojnih ploščah, ki jih je izdala od razpada dueta Eurythmics leta 1991, se je nabralo dovolj kakovostnih skladb za spodobno kolekcijo. Nekatere so resnično brezčasne, kažejo na umetničino glasovno in intelektualno širino ter brišejo mejo med alternativnim in sredinskim. Ko je s ploščo Diva in uspešnicami, kot je Walking on Broken Glass, začenjala, smo videospote spremljali po MTV, ko se je petnajst let pozneje "vrnila" – kot so opisali otoški kritiki – s četrtim solo albumom Songs of Mass Destruction, so jo označevali skoraj za čudakinjo, ki poje za zahtevnejše občinstvo. To je posledica konsistentnosti njenega glasbenega izraza, ravno tako tudi sprememb v industriji; a zdi se, da ekscentrične Škotinje, ki se je zadnja leta bojevala z rakom, to niti malo ne moti. Annie se ni treba več dokazovati, ker je vso potrebno hvalo pravzaprav že prejela (mimogrede, fotografijo za naslovnico je posnel Bryan Adams). In če to ni čas, da izdaš kolekcijo največjih uspešnic, potem res ni nikoli. Priredbi skladb Ash in Keane sta le češnja na torti. Škoda, da se ni lotila še Everybody Hurts skupine R.E.M., kot je bilo sprva napovedano.

 

Sony BMG