Gostilna, v kateri je obtičala Jugoslavija
Lokalni vlak obstane sredi ravnice, na postaji, ki to sploh ni.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Strojevodja ga ustavi kar sam, potniki pa se razkropijo proti edinemu zavetju daleč naokoli … Gostilni tik ob tirih. Kamera vstopi za njimi in v zadimljenem prostoru zagledamo obraze, ki jih danes prepoznamo v sekundi: Rade Šerbedžija s harmoniko, Sonja Savić z mikrofonom, Dragan Nikolić za mizo, za točilnim pultom Pavle Vuisić, med gosti Ljubiša Samardžić kot natakar Valentino.
Pozneje se prikaže še Bata Živojinović v vlogi visokega funkcionarja. Film Život je lep - Življenje je lepo (1985) Bora Draškovića je verjetno edini prostor, v katerem je ta druščina kdaj sedela skupaj.
Zgodba, ki sta jo Drašković in njegova žena Maja napisala po prozi novosadskega pisatelja Aleksandra Tišme, se skoraj v celoti odvije v krčmi Vuisićevega gostilničarja Kruščića. En sam dan, ujeti potniki, muzikanti, delavci, upokojenci, prekupčevalci in gospoda, ki bi morala biti drugje. Nihče ne pride daleč: vsak poskus odhoda se izjalovi, ozračje pa se iz vinjene zabave počasi zgošča v nasilje in se izteče v tragedijo. Naslovna pesem, ki jo muzikanti na ukaz igrajo znova in znova, do onemoglosti, zveni ob vsaki ponovitvi manj veselo. V tem je past naslova: Življenje je lepo tu ni ugotovitev, ampak ukaz. Peti jo morajo tudi, ko ni več lepo nič.
Preplet generacij in izjemna Sonja Savić
Zasedba je bila že takrat srečanje dveh svetov. Na eni strani starejši velikani: Vuisić, ki je do tedaj posnel na desetine filmov in je bil za občinstvo kar sinonim za jugoslovanski značajski obraz, Živojinović na vrhuncu slave, Samardžić v nepričakovani, skoraj ponižni vlogi natakarja. Na drugi strani nova, nemirna generacija, ki je v osemdesetih prinesla v kinematografijo mestni nerv – in njena najbolj prepoznavna predstavnica je bila prav Sonja Savić.
Leta 1985 je imela triindvajset let in za sabo že filme Šećerna vodica, Una in Davitelj protiv davitelja. S hripavim glasom in odsotnostjo vsakršne želje po ugajanju je delovala kot tujek med zvezdami stare šole in natanko to je Drašković potreboval za pevko, ki jo v filmu Nikolićev gost ponižuje s kravjim zvoncem okoli vratu. Za vlogo je v Benetkah prejela igralsko nagrado za žensko stransko vlogo. Drašković se je pozneje spominjal njene izjemne muzikalnosti in profesionalnosti. Zanimivo pa je, da v filmu sploh ne slišimo njenega glasu: pesmi je posnela njena prijateljica iz otroštva, pevka Bebi Dol, ki jo je Savićeva priporočila, potem ko se je režiser zaman trudil z drugimi pevkami. Bebi Dol je pozneje pripovedovala, da je za film posnela kar 36 pesmi in da so najprej nastali posnetki, Savićeva pa je nato igrala nanje, torej obratno od običajnega postopka.
Drugačen Dragan Nikolić
Dragan Nikolić je šel v nasprotno smer. Igralec, ki ga je občinstvo oboževalo kot šarmerja iz filmov Nacionalna klasa in Ko to tamo peva, tu igra Garo, pijanega gospodarja prostora, ki z ustrahovanjem ukazuje glasbo, veselje in ponižanje. Za to vlogo proti lastnemu imidžu je prejel beograjsko Oktobrsko nagrado. Šerbedžija, tedaj eno največjih gledaliških imen Jugoslavije, je harmonikar Vito, redek lik, ki se samovolji upre. Deset let pozneje je isti igralec začel drugo kariero … pri Kubricku in v Hollywoodu, a tip vloge je ostal soroden: dostojanstvo v svetu, ki je zdrsnil s tirov.
Tipologija družbe v zagati
Film je bil tudi obrtno vrhunski: direktor fotografije Božidar Bota Nikolić je za posnetke zadimljene krčme na puljskem festivalu dobil zlato areno, film pa se je, kot že omenjeno, predstavil tudi na beneškem festivalu.
Leto 1985 je bil čas po Titu, čas inflacije, redukcij in vicev, ki so bili vse manj smešni. Drašković sam filma ni razlagal kot politični pamflet, a pisci, ki so se k njemu vračali, so v njem prepoznali tipologijo družbe v zagati: tiste, ki tiranizirajo, tiste, ki se uklonijo, in redke, ki rečejo ne. Če dodamo še vlak, ki obstane sredi proge in nikakor ne more naprej, se prispodoba desetletja, ki je sledilo, ponuja sama.
Prav ta dvojni pogled dela film danes tako privlačen. Gledamo zgodbo o ujetih potnikih, hkrati pa dokumentarni posnetek igralske generacije, ki je večinoma že odšla: Vuisić leta 1988, Savićeva leta 2008, komaj sedeminštiridesetletna, Nikolić in Živojinović leta 2016, Samardžić leto pozneje. Od velike šesterice še vedno nastopa samo Šerbedžija, ki se med drugim 22. avgusta 2026 vrača v Križanke v okviru Ljubljana Festivala. S skupino Zapadni kolodvor in glasbenimi gosti bo predstavil koncert Jesen stiže, dunjo moja.
Če se vrnemo k filmu … Ko na koncu filma pogled spet uide k tirom, po katerih ne pripelje noben vlak, se je težko znebiti misli, da je Drašković posnel skupinski portret ob slovesu … le da takrat tega še nihče ni vedel. Pesem pa je medtem igrala naprej: življenje je lepo, še enkrat, prosim, od začetka.
E-novice · Estrada
