Adrijan Pregelj

Zgodovina nas vse prevelikokrat uči, da drugačnost sila težko človek razume, še težje povsem sprejema. Vse je tako normalno, ostalo je pač generalizirano kot čudno, to je tista osnovna filozofija povprečnega možganskega trusta. In čas je, da ta miselni okvir snamemo s časovne galerije družbene sprejemljivosti. Nedavno sem imel odlično priložnost, da se poglobim v drugačnost, ki je tako lepa, ispirativna in posebna. Za Televizijo Slovenija sem pripravljal prispevek o slovenskem znakovnem jeziku. Ni bilo prvič, izkušnje z gluhimi in naglušnimi sem imel že za časa najstniških dni košarke, saj sem imel gluhonemega soigralca, prav tako smo s klubom odigrali prijateljske tekme s slovensko reprezentanco gluhih, kjer je pregnjačil izjemni košarkar Miha Zupan. Zdaj me navdušujejo prizadevanja gluhih, da izboljšajo svoj (znakovni) jezik, ki je v resnici tudi naš jezik.

V naši državi živi okoli 1500 gluhih, znakovni jezik, ki ga uporabljajo, ni le ustavna pravica pridobljena pred tremi leti, temveč sodi med nesnovno kulturno dediščino. Pred desetletjem smo poznali le 6.500 kretenj, danes jih imamo že več kot 27.400. V nekaj letih se bodo gluhi otroci v šolah učili ne le v svojem jeziku, temveč tudi o svojem jeziku, država pa bi lahko storila več, in zagotovila vir financiranja, ki bi omogočal razvoj in napredek slovenskega znakovnega jezika. Ob pripravi na prispevek me je pedagog in sekretar Zveze društev gluhih in naglušnih Slovenije Matjaž Juhart naučil mednarodno kretnjo, ki ima več pomenov: lep pozdrav; rad te imam ... no, če osebo lepo pogledaš, pomeni tudi ljubim te. In kaj je lepšega kot poznati kretnjo, ki bi morali doneti zlasti v regijah sveta, kjer je ljudem mir večji sovražnik od vojne. Poznate tudi vi kakšno kretnjo?