Mitja Reichenberg

Film, okronan z zlato palmo na 77. Filmskem festivalu v Cannesu ni prav pogosto pri nas na velikih platnih. Tokratna zgodba o pepelki, sicer nekoliko drugače povedana, ker je tudi pepelka nekoliko drugačna, je že prepričala marsikatero publiko in marsikatero žirijo.

Torej: Ani/Anora (Mikey Madison) je mlada rusko-ameriška striptizeta in prostitutka iz Brighton Beacha, rusko govoreče soseske v Brooklynu v New Yorku. Ker nekoliko obvlada ruski jezik, ji šef uredi rusko govoreče stranke. Predstavijo jo Vanji (Mark Ejdelshtein), sinu bogatega ruskega oligarha, ki ji plača, da se preseli v njegovo vilo in postane njegova spremljevalka. Začne se burna romanca, zaradi katere odletita v Las Vegas in pobegneta.

Vanjini starši izvejo za ta razvoj prek družbenih medijev in naročijo Torosu (Karren Karagulian), Vanjinemu skrbniku, naj popravi situacijo. Toros pošlje dva izvrševalca, Garnicka (Vache Tovmasyan) in Igorja (Yura Borisov), v Vanjino hišo, da se soočita z njima; sledi boj, v katerem Vanja pobegne, Ani pa poškoduje Garnicka in Igorja, preden jo ukrotijo. Kmalu zatem pride Toros in zahteva razveljavitev zakona, vendar Ani to zavrne.

Po mnogih peripetijah Ani pošljejo nazaj v New York z Igorjem, kjer pa skupaj preživita noč in se povežeta. Naslednje jutro jo Igor odpelje na banko, da ji plača razveljavitev zakona in ji vrne poročni prstan, toda tudi to še ni konec.

Režijo je imel v rokah Sean Baker, že kar znano ime festivalskih dogodkov po vsem svetu, glasbeno podobo filma pa podpisuje Matthew Hearon-Smith, ki z Bakerom že nekaj časa tudi sodeluje – seveda kot glasbeni oblikovalec. Greta Gerwig, predsednica žirije 77. filmskega festivala v Cannesu, je komentirala, da je bila (Anora) nekaj, kar smo skupaj čutili, da nas je prevzelo in ganilo. Zdelo se je tako novo, vendar znano. Bilo je nekaj na tem, kar nas je spominjalo na klasične strukture Lubitscha ali Howarda Hawksa, nato pa je postalo nekaj povsem resničnega in nepričakovanega.

Torej – vsekakor gre za film, ki je vreden ogleda.