Mitja Reichenberg

Film Nihče 2 (Nobody 2)je adrenalinski ameriški akcijski triler v režiji indonezijskega mojstra napetosti Tima Tjahjanta, scenarij pa podpisujeta Derek Kolstad in Aaron Rabin, na podlagi likov in zgodbe Kolstada samega. Gre za nadaljevanje uspešnice Nihče (2021), ki je s svojo mešanico brutalne akcije in temačne ironije prilezla do vrha ameriškega box officea. Tokrat se vračajo vsi znani obrazi, pridružujejo pa se jim Colin Hanks, John Ortiz in neustavljiva Sharon Stone.

Hutch Mansell je spet v igri. Mož, oče, deloholični stroj za ubijanje z obrazom računovodje. Bob Odenkirk se vrača kot neprostovoljni maščevalec iz predmestja, ki se je pred štirimi leti vmešal v mafijske zadeve in si prislužil dolg v višini 30 milijonov dolarjev – znesek, ki ga zdaj odplačuje na način, ki bi ga razumeli le najbolj nasilni šefi kadrovske službe.

Kljub temu da mu pokol sede, Hutch ni ravno doma v čustveni inteligenci. Z ženo Becco (Connie Nielsen – vedno elegantna, tokrat tudi emocionalno utrujena) se komaj še slišita, kaj šele pogovarjata. Zato se odločita, da bo čas za "družinsko povezovanje": vikend izlet v vodni park, kjer sta Hutch in njegov brat Harry nekoč preživljala otroštvo. Na prizorišče vstopi mafijska šefinja – karizmatična, sadistično poetična in duhovno iztirjena antagonistka, ki jo z veličastno hladnim izrazom uteleša Sharon Stone. Če ste mislili, da je bil njen ledeni pogled v Prvinskem nagonu srhljiv, počakajte, da jo vidite s pištolo.

In potem je tu še filmska glasba. Dominic Lewis, britanski skladatelj, je očitno brskal po arhivu vseh že slišanih akcijskih partiturnih vzorcev zadnjih dveh desetletij – rezultat pa je nekaj izredno generičnega. Če bi umetni inteligenci naložili bazo partitur Gregsona-Williamsa, Jackmana, Powella, Zimmerja in Dannyja Elfmana, bi najbrž zložila enako zadevo. Ampak – mogoče pa prav ta reciklirana enakost deluje zato, ker občinstvo danes pričakuje vedno iste in enake začimbe. Nič novega pod soncem, ampak vseeno nekako varno, preizkušeno in pričakovano.