Mitja Reichenberg

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Stop za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Veliki zmagovalec lanskoletnega torontskega filmskega festivala je končno prispel tudi na naša platna. Film, ki je že v tujini požel navdušenje, lahko zdaj očara še domače gledalce. Na Rotten Tomatoes se ponaša z več kot 80 % pozitivnih ocen kritikov. Toda številke so v resnici le bleda senca tistega, kar film v resnici je.

Kritiki so si enotni: to je zgodba, ki presega okvirje žanra in hkrati govori neposredno srcu. Matt Zoller Seitz (RogerEbert.com) je filmu namenil najvišjo oceno – 4 od 4 zvezdic – ter ga opisal kot odličen primer sposobnosti popularnega filma, da spregovori o življenjskih izkušnjah velikega števila gledalcev, ne da bi jih pri tem razvrednotil ali poenostavil.

In zakaj je ta film tako poseben? Kaj pa, če konec sveta ni konec vsega – temveč konec nekoga? Chuckovo življenjeje film, ki se odpira kot kozmična uganka in hkrati kot intimna pesem o življenju. Temelji na kratki zgodbi Stephena Kinga in razpira tri poglavja življenja Charlesa Krantza – človeka, ki ga vsi poznajo le kot Chucka. Njegovo življenje spremljamo v obratnem vrstnem redu: od smrti, ki sovpada s samim zlomom vesolja, pa nazaj skozi desetletja, vse do mladosti.

Tako se pred nami razgrne vizualna freska o smislu bivanja – nežna, čudaška, duhovita in srce parajoče resnična. Na čelu sijajne igralske zasedbe je Tom Hiddleston, čigar interpretacija Chucka združuje krhkost in veličino vsakdanjega človeka. V rokah režiserja Mika Flanagana film postane več kot le adaptacija – je meditacija o minljivosti, o lepoti običajnih trenutkov in o skrivnosti, da smo vsi del nečesa večjega.

Filmsko doživetje zaokrožita glasbenika John Andrew Grush in Taylor Newton Steward, poznana kot brata Newton, dolgoletna Flanaganova sodelavca. Njuna glasba je nežna, a hkrati mogočna – kot srčni utrip, ki bije skozi ves film – in zadnji ton, ki ga slišimo, še dolgo odmeva v nas. To ni le film. To je spomin na to, da življenje – četudi povsem običajno – nikoli ni nepomembno. Vsekakor vredno dobrega premisleka.