Špela Korinšek Kaurin

Malce več kot 40 kvadratnih metrov velika terasa je glasno klicala na pomoč. Fuge so popokale in med špranje so se vztrajno selili pleveli, ploščice so na nekaterih delih odstopale, mah je preraščal betonske stene, moje srce pa je hrepenelo po rožicah in zelenju. Nuja je postala še hujša, ko smo med pandemijo za štirimi stenami preživeli več časa in nam je terasa pomenila tako pomemben vir svobode. A kaj, ko je bilo povsod, kamor sem pogledala, nekaj narobe?

Iskanje primernega mojstra je lahko velik izziv ...

Mrzlično sem začela iskati mojstre, ki bi se pridružili mojemu novemu projektu, a je vsak le prišel na ogled, potem pa o njem ni bilo več ne duha ne sluha. Zaradi precej neugodne lege je naša terasa močno izpostavljena najtežjim vremenskim razmeram in nihče si ni želel, da bi ga po nekaj letih klicala nazaj z reklamacijo in željo po zamenjavi keramičnih ploščic. Slednje so bile ves čas v moji glavi, saj je bilo to vse, kar sem do takrat poznala … Terasa je bila tako pokrita od vsega začetka, in čeprav smo po nekaj letih ploščice že menjali, tokrat nisem kaj dosti razmišljala o alternativi.

Špela Korinšek Kaurin

Dokler ni na obisk prišel naš »domači« mojster, ki nam velikodušno pomaga pri drugih hišnih popravilih. Pravi, da je mojster as in popravi prav vse, od žarnice do kopalnice, a v tako velik projekt, kot je prenova terase, si ga vseeno nisem upala povabiti. Bila sem prepričana, da je to delo za specialiste, poleg tega pa je naš mojster as vedno prezaposlen.

Keramične ploščice imajo na terasi praktično vedno kratko življenjsko dobo!

Vseeno sem mu omenila svoj izziv in skozi klepet mi je namignil, da poleg keramičnih ploščic obstajajo še veliko bolj trajne rešitve. Težava keramičnih ploščic je namreč, da hitro podležejo temperaturnim spremembam in zaradi zimskega zamrzovanja materiali začnejo pokati. Kljub vsem omejitvam jih ljudje še vedno najbolj pogosto polagajo na terase, a to bolj iz starih navad in predvsem zaradi pomanjkanja znanja. Spodbudil me je, da sem začela razmišljati širše, pokazal pa mi je tudi nekaj drugih materialov in me pomiril, da cene teh niso prav dosti višje od keramičnih ploščic.

Špela Korinšek Kaurin

Ko se vklopi kreativni navdih ...

S tem mi je odprl povsem nov svet in moja kreativnost je dobila krila. Zbrala sem fotografije vrtov, ki so me navdihovali, in začela kovati načrt. S pomočjo metra sem natančno izmerila vse stranice terase in jih prenesla na papir. Iz zbranih fotografij sem izbrala elemente, ki so me najbolj navduševali, in z vrisovanjem ob stranice na papirju začela preverjati, ali bi se obnesli tudi v postavitvi na naši terasi. Njena oblika je namreč malce nenavadna – na enem delu gre za trikotnik z dvema daljšima in eno krajšo stranico, na drugem delu pa gre za manjši pravokotnik. Predvsem slednji je bil do prenove povsem zapostavljen, saj pravzaprav nismo vedeli, kako ga izkoristiti, moja želja pa je seveda bila, da to spremenimo.

Špela Korinšek Kaurin

Načrt na papirju je dobil smisel in z veseljem sem ga pokazala našemu mojstru asu, na moje veliko presenečenje pa se je ponudil, da se vključi v projekt, če mu le obljubim, da mu bom pri nekaterih delih pomagala. Nisem sicer vedela, kaj je mislil s tem, a sem ponudbo pogumno sprejela. Največja uganka je bila, kaj se skriva pod odstopajočimi ploščicami.

Osnovna skrb je poskrbeti za zanesljivo vodotesnost

Mojstra je skrbelo, da je poškodovan tudi cementni estrih, saj bi v tem primeru moral razbijati celotno površino in estrih delati na novo. Na srečo pa se je izkazalo, da kritičnih poškodb ni bilo. Vsi smo si oddahnili in mojster je začel površino premazovati z gostim sivim premazom, ki je spominjal na beton. Razložil mi je, da gre za hidrostop, cementno vodotesno maso, ki ne prepušča vode in je tako idealna za prekrivanje teras. Pomembno je bilo, da je maso nanesel natančno in na vse kritične površine, tudi do določene višine na stene, ki so obkrožale teraso.

PREBERITE TUDI:

Okrasni

Zakaj v vrtu potrebujemo središčne točke?

Okrasni

Kako z malo denarja in nekaj domišljije polepšati balkon

Visoke grede lahko postavimo tudi iz siporeksa

Kot pomembna elementa v prenovi sem predvidela dve gredi – eno dvignjeno gredo za trikotni del terase, s katero sem želela nekoliko razbiti togost najdaljše stranice, na pravokotnem delu terase pa visoko elipsasto gredo, ki se bo uporabljala tudi kot družabno klopco ob keramičnem žaru. Moje želje so bile precej nadobudne, še posebno zato, ker nisem želela presegati načrtovanega proračuna. S tem sem mojstru povzročila pravo vihro možganov, a je našel rešitve, ki so bile najbolj enostavne, a še vedno dovolj blizu mojim željam.

Špela Korinšek Kaurin

Odločil se je, da bo grede zazidal s pomočjo siporeksa, ki je dokaj enostaven za sestavljanje in dovoli tudi lahek razrez. Ker gre za precej prepusten material, je bil ponovno izziv, kako doseči, da visoke grede ne bodo povzročile nezaželenega zamakanja. Lahko bi jih sicer obložili z bazensko folijo, a kaj lahko se zgodi, da se tudi ta pretrga, in tako ta rešitev ni bila dovolj trajnostna. Pa se je mojster znova spomnil na hidrostop. Notranjost gredi je v celoti premazal z njim, ob dnu je v siporeksu pustil le luknjo, skozi katero bo voda odtekala na tla in naravnost v odtok.

Pohodne plošče in WPC-deske na distančnikih

Mojster je s praktičnega vidika navijal, da teraso prekrijemo z betonskimi ploščami, ki ne potrebujejo fugiranja, in s tem odpade tveganje pokanja ob zamrzovanju. Plošče se namreč le postavijo na distančnike, to pa tudi omogoča, da se kadarkoli pozneje po potrebi zamenja le posamezna plošča in ni treba obnavljati celotne površine. Izbira betonskih pohodnih plošč je na trgu velika in skoraj brez težav sem izbrala »svojo«, a samo plošče so bile malce premalo za mojo domišljijo. Želela sem si nekaj več dinamike in tako sem si med belimi ploščami zamislila vzorec iz rjavih WPC-desk. Da bi nekoliko prihranila in hkrati videz še malo popestrila, sem si zamislila, da bomo rob ob zunanjih stranicah terase obložiti s prodniki.

Marsikdo morda pomisli, da bi bil videz veliko bolj naraven, če bi namesto WPC-desk izbrala deske iz pravega lesa, a je bila moja odločitev povsem praktična. Ne samo, da so WPC-deske precej cenejše od kakovostnega lesa, predvsem pa so bolj primerne za neusmiljene razmere na naši terasi. Z lesom smo imeli v preteklosti že kar nekaj težav, ne glede na vsa moja prizadevanja pa leseni elementi na tem mestu niso zdržali več kot leto ali dve. Zamenjati smo morali celo lesena okna, ki so bila po le 15 letih povsem strohnela. Severovzhodna lega s konstantno vlago, skoraj celodnevno senco, ki jo presekajo le dvourni opoldanski žgoči sončni žarki, in pogosto močan prepišni veter zahtevajo najbolj trdožive materiale in WPC-deske naj bi ponujale prav to.

Da proračun ne bi preveč trpel ...

Ker sem na fotografijah in tudi v praksi videla veliko vrtov, ki so bili obrobljeni z lepimi belimi kamni, je bila ta rešitev tudi v mojih mislih. A mojster as me je opozoril, da je cena teh kamnov vrtoglavo visoka. Privolila sem, da mi pripelje njegovo alternativo, navadne savske prodnike, če bi tako želela, pa bi lahko iz kupa izbrala le najlepše primerke. Ko je bila pred vrati prikolica, napolnjena z dobro tono sivih kamenčkov, mi je bilo jasno, da bi bilo izbiranje čisto preveč ambiciozna ideja. Že znositi pol prikolice kamnov v prvo nadstropje je bilo mukotrpno delo, a čeprav me je sivkasta barva kamnov kar precej motila, nisem razmišljala o ničemer drugem kot o tem, kdaj bo konec težaškega prenašanja.

Špela Korinšek Kaurin

V slabo voljo me je dodatno spravil mož, ki je nehote pokomentiral, da si je predstavljal precej drugačne kamne, kot so bili tisti, ki sva jih zložila v širini slabega metra okoli že položenih WPC-desk in kamnitih plošč. Bil je celo prepričan, da sem mojstra narobe razumela in sem v prvo nadstropje znosila več kot pol tone napačnega materiala. Na srečo je ponoči deževalo in naslednje jutro me je presenetila povsem druga podoba kamnov. Dež je spral prah, tako pa je sivina izginila in pokazala se je naravna barva savskih prodnikov. Danes ugotavljam, da je bila tudi to veliko boljša rešitev, kot če bi vztrajala pri belih dekorativnih in pregrešno dragih prodnikih. Na slednjih bi se zagotovo hitro nabral mah in uničil njihov beli lesk, z navadnih prodnikov pa se umazanija veliko lažje spere in o mahu ni ne duha ne sluha.

Praktične rešitve, ki olajšajo delo ...

Ko sta bili visoka in dvignjena greda narejeni, me je čakal spet nov izziv. Kako jih napolniti in se pri tem ne tako zelo utruditi, kot sem se ob prenašanju prodnikov? Prva ideja je bila, da se lotim polnjena po postopku, ki sem se ga naučila skozi našo revijo in vključuje polnjenje z organskimi materiali. Že sem začela nabirati veje in vejice ter razmišljati o tem, kje bi lahko dobila volno, ko sem se zapletla v pogovor z lokalno vrtnarko. Razložila sem ji, da želim obe gredi zasaditi s trajnicami, saj iz izkušenj vem, da zelenjadnice na naši terasi enostavno ne morejo uspevati. Poskusila sem že ničkolikokrat, a zaradi pomanjkanja sonca vedno skoraj povsem neuspešno …

Špela Korinšek Kaurin

Strokovnjakinja mi je hitro razložila, da je v tem primeru moje nabiranje vejic povsem brez pomena. Trajne zasaditve namreč potrebujejo drugačno polnilo grede, tako, ki se ne poseda in omogoča trajno podlago. Postopek, ki sem se ga naučila za polnjenje dvignjene grede, ki je namenja zasaditvi z zelenjadnicami, se tako skoraj povsem razlikuje od postopka za polnjene gred s trajnicami. Najbolj klasičen način je, da v gredi poskrbimo za drenažo z debelo plastjo gramoza, na to pa nasujemo ustrezno mešanico vrtne zemlje in komposta. A kako spet v prvo nadstropje prenesti toliko vreč gramoza?!

O svoji »muki« sem potožila našemu iznajdljivemu strokovnjaku Jerneju Mazeju in skoraj kot iz topa mi je izstrelil čudovito rešitev: namesto gramoza lahko uporabim zdrobljeni stiropor. Gre za povsem lahek material, ki pa se ne poseda in hkrati tudi dovolj dobro prepušča vodo, če ga seveda ustrezno zdrobimo. Takoj sem se odpravila v trgovino z gradbenim materialom in kupila kubični meter stiropora za izolacijo. Veliko belo kocko sem skoraj na mezinčku prinesla pred grede, nato pa stiroporne plošče začela drobiti v izgrajene visoke grede. Nekaj časa je sicer trajalo, da sem zdrobila cel kubični meter, a ob tem smo se z otroki nadvse zabavali in zmagoslavno zavriskali, ko so bile grede ravno prav zapolnjene.

Kakovostna zemlja iz preverjene kompostarne

Zdaj je bilo treba najti le še primerno zemljo. Za pomoč sem se spet obrnila na naše strokovnjake in Matjaž Maležič mi je priporočal, da se odpeljem do kompostarne pri Domžalah, v kateri lahko predelano zemljo nakupimo v raztrosu ali pa nam delo nekoliko olajšajo in potrebno količino zapakirajo v enostavne vreče. Na terenu lahko srečamo kar nekaj podobnih kompostarn oziroma ponudnikov predelane zemlje, a se je vedno treba prepričati, kakšne kakovosti je zemlja, ki jo ti ponudniki ponujajo. Lahko se namreč zgodi, da gre enostavno za nekoliko predelane smeti. Ker je Matjaž izkušen strokovnjak, sem odločitev sprejela brez pomisleka in se z velikim zaupanjem odpeljala do priporočene kompostarne. Razložila sem jih, za kakšne potrebe potrebujem zemljo, in iz različnih mešanic so mi pripravili najbolj primerno.

Špela Korinšek Kaurin

V izboru rastlin so prevladovale trajnice

Zadnji korak je bil seveda izbor rastlin. Moje želje so bile ogromne, a sem že od vsega začetka vedela, da večina zasaditev, v katere sem se zaljubila na fotografijah v naši reviji in na terenu, za naše razmere ne bo primerna. To mi je potrdil tudi nas sodelavec Matic Sever, ki mi je dobrosrčno ponudil, da mi pripravi zasaditveni načrt in mi v svoji vrtnariji tudi pripravi sadike. Pri tem je čim bolj upošteval moje želje, predvsem pa se je osredotočil na to, da bodo trajnice preživele v senci ter hkrati na vročem opoldanskem soncu in občasno močnem vetru. Želel je tudi, da bodo zasaditve lepe vse leto in bo v vsakem času cvetela vsaj kakšna od izbranih lepotic.

Špela Korinšek Kaurin

Komaj sem čakala, da sadike prinesem domov, vseeno pa smo počakali še nekaj tednov, da se je poletje prevesilo v zgodnjo jesen in suša ni bila več tako pogosta. Sadike trajnic v lončkih sicer lahko sadimo vse leto, a je zelo pomembno, da imajo prvo leto, dokler se dovolj ne utrdijo, na voljo vedno dovolj vlage. Ko sem jih posadila v prvih dnevih jeseni, sem tako redno skrbela za zalivanje, kar pa je bilo zato, ker nam je mojster as iz kuhinje na teraso potegnil vodno cev in nastavil zunanjo pipo, »mala malica«. Rečem lahko, da je to ena od najbolj dragocenih rešitev, saj je bilo pogosto ob mojem napornem urniku predhodno dolgotrajno zalivanje z zalivalko vedno velik izziv.

Po skoraj enem letu, ko sem rastline lahko občudovala v praktično vseh letnih časih, lahko rečem, da z velikim veseljem in tudi ponosom gledam na dokončani projekt. Zdaj je naša terasa res moj pravi zeleni raj in v njem srčno uživam. Vložili smo veliko dela, a prav vsak delček v mozaiku mi je dal novo dragoceno izkušnjo, tako pa je zdaj, ko vem, koliko sem prispevala tudi sama, občutek še toliko lepši.

Špela Korinšek Kaurin

Špela Korinšek Kaurin

Špela Korinšek Kaurin

Ste tudi vi morda uspešno izpeljali kak podoben vrtni projekt? Pišite nam v uredništvo in z nami delite izkušnje!

O avtorju

Špela Korinšek Kaurin

je glavna urednica revije Rože & VRT, ki jo z veliko mero strokovnosti in uredniške vizije vodi že vrsto let. Njeno profesionalno delo se prepleta z osebnim poslanstvom – raziskovanjem človeškega vedenja ter iskanjem načinov za bolj zavestno in uravnoteženo življenje. Poleg tem o urejanju vrtov se poglobljeno posveča področjem čuječnosti, meditacije in optimizacije osebne produktivnosti, kjer posameznikom pomaga razvijati večjo notranjo stabilnost, jasnost misli in učinkovitost pri vsakodnevnih izzivih. S svojim delom povezuje znanje, prakso in izkušnje v vsebine, ki nagovarjajo tako um kot srce. 

• spela.kaurin@mediapartner.si