Špela Korinšek Kaurin

Agava

Shutterstock

Pravijo, da ko cveti agava, prihaja konec. Po tem, ko agava končno zacveti, namreč kmalu tudi umre. Cvet je njen spektakularni vrhunec, na katerega lahko čakamo tudi več desetletij. V našem Primorju je to tako redko, da posebno priložnost pogosto spremlja celo pravi medijski pomp. Na hrvaškem Pelješcu, kjer sem dopustovala vrsto let, pa je cvetenje agav precej bolj pogosto, a še vedno cvetočim posameznicam ne uide pozornost. Turisti smo se z veseljem slikali pred vsakim cvetom, fotografije, ki so nastale, pa so že skoraj kičaste in prav nesramno fotogenične.

MORDA VAS BO ZANIMALO TUDI:

Okrasni

Kako iz pušpana ustvarimo figuro živali?

Okrasni

Lepe, opojno dišeče in okusne maslenice

Zakaj? Agavin cvet je tako nenavaden, da ga marsikdo zamenja kar za drevo. Za svoj razvoj potrebuje kar nekaj mesecev, rumena socvetja pa se v grozdih nizajo na tudi sedem metrov visokem steblu. Zares nenavaden občutek je, ko od blizu pogledaš ta fenomen in opaziš, da steblo, debelo za večjo pest, izrašča prav iz sredine rastline, skoraj vsak dan pa lahko izmerimo, koliko višje se je že potegnilo. Socvetja bogato obletavajo čebele, ko se oprašijo, pa tvorijo semena oziroma plodove, ki se natresejo v okolico. Najpogosteje se cvet obdrži približno dva meseca, nato pa steblo oleseni, rastlina se posuši in odmre.

A agava ni spektakularna le zaradi cveta. Nadvse atraktivni so tudi njeni vlaknasti listi, ki rastejo v obliki rozete in se zaključujejo v ostro bodico. Ko dosežejo svojo zrelo velikost, vlivajo pravo strahospoštovanje. Zaradi glamuroznosti zelo izstopajo in si tako zaslužijo tudi mesto soliterne rastline na vrtu. Z njimi lahko dosežemo res vznemirljiv vizualni učinek, ker gre za sredozemsko rastlino, pa moramo pri izbiri vseeno paziti, da okolica, v katero jih bomo postavili, ni povsem »skregana« z mediteranskim stilom. V Dalmaciji, kjer so poletja vroča in zime praktično ne poznajo zmrzali, agava velja že skoraj za plevel, deloma tudi zato, ker vsako leto razvije nekaj stranskih poganjkov in se tako hitro širi.

Shutterstock

Zamikalo me je, zato sem enega od poganjkov pred odhodom z morja odrezala skupaj z nekaj koreninicami, in ga takoj po prihodu domov posadila v okrasni lonec. Pa se lahko nadejam, da bo tudi ta moja agavica nekoč naredila tak cvet, kot sem jih občudovala v Dalmaciji? Verjetno ne, bo pa rastlina skoraj zagotovo preživela, še posebej, če mi jo bo pozimi uspelo primerno prezimovati. Čeprav niso tako zelo občutljive za nizke temperature, pa bo moja raje rastla v okrasnem loncu, ki ga bom ob hladnejših dneh umaknila v čim bolj toplo zavetje. Ima pa ta moja nova lepotica zame nadvse lepo navado – ni ravno pretirano žejna, saj vodo zadržuje v svojih mesnatih listih. Tako mi je ne bo treba prav pogosto zalivati, zelo skromna pa je tudi glede hranil.  

Ali ste vedeli, da iz modre agave pridelujejo priljubljeno alkoholno pijačo tekilo? Iz agave pridelujejo tudi eno najbolj zdravih sladil, agavin sirup, v Mehiki, od koder izvira, pa uživajo tako njena socvetja kot tudi liste. Iz sorte Agave sisalana pridelujejo še t. i. sisal, trdna vlakna, ki jih uporabljamo za izdelavo nadvse trpežnih vrvi in drugih podobnih izdelkov.

Kaprovec

Shutterstock

Rečem lahko, da sem na morju jedla najboljšo morsko pico, kar sem jih poskusila . A glavna zvezda te poslastice niso bili morski sadeži, temveč majhne kapre, ki so v nežnem podtonu slednjim dodajale prav posebno aromo. Okus te zanimive mediteranske specialitete je tako specifičen, da ga nikakor ne moremo zgrešiti, pa čeprav se kapre v jedi navadno dodajajo predvsem kot začimba. Sveže, nekoliko slankasto, malenkost pikantno in z nekakšnim cvetličnim podtonom … Nekateri jih obožujemo, drugi pa jih prav zaradi te intenzivne specifičnosti ne morejo.

In kaj sploh so kapre? Ti zeleni bobki so v resnici še zaprti cvetni popki čudovitega okrasnega grmička, imenovanega kaprovec. V Dalmaciji ga najdemo tako na domačih vrtovih kot tudi na javnih gredicah ob sprehajalnih poteh. Težko ga je spregledati, saj ima prav posebne, kot puhek nežne eksotične cvetove, ki kar kličejo, da jih pobožamo in si jih ogledamo od blizu. Če smo še malce bolj pozorni, lahko opazimo, da pod temi simpatičnimi belo-rožnatimi cvetovi z dolgimi, rdeče-vijolično obarvanimi prašniki rastejo še majhni zeleni popki, ki čakajo tudi na svojo priložnost, da zacvetijo. Če je lastnik grmička ljubitelj kulinarike, se kaj lahko zgodi, da te priložnosti nikoli ne dočakajo … Prav ti, še zaprti popki se namreč lahko poberejo, vložijo v kisu in se spremenijo v gurmansko poslastico. A naj vas ne zamika, da bi jih pohrustali kar surove – taki niso užitni.

Tudi brez popkov in eksotičnih cvetov je kaprovec nadvse lepa rastlina. Ima precej mesnate, gladke in zelene liste ter kot slap padajoče veje. Cveti lahko vse poletje, zanimivo pa se posamezen cvet ohrani le en dan, potem se posuši, naslednji dan pa se na vejici odpre nov cvet. Posamezna veja tako nosi po le en cvet na enkrat. Grmiček zraste do enega metra višine in ima globoke korenine.   

Nika Oblak

V Primorju in Sredozemlju kaprovec uspeva kot trajnica, v notranjosti Slovenije pa ga lahko gojimo predvsem kot posodovko, ki jo moramo ustrezno prezimiti. Zahteva sicer močno sončno lego in dobro odcedna tla, sicer pa je zelo nezahtevna rastlina. Glede vode je skromen in je rad celo nekoliko žejen, zastajanje vode v posodi ga lahko ugonobi. Ko grozi nevarnost pozebe, ga premaknemo v hladnejši notranji prostor, kjer uspešno prezimi. Spomladi ga obrežemo do osnove, saj rodi na enoletnih poganjkih, ki bodo odgnali kmalu po rezi. Pa lahko kaprovec, ki ga srečamo na sprehodu ob morju, prenesemo kot spomin na domači vrt? Če boste na morju v bolj spomladanskem času, vsekakor. Lepo se namreč razmnožuje s stebelnimi potaknjenci, a je priporočljivo, da te režemo še pred glavno rastno sezono rastline.

Bugenvilija

Shutterstock

Ko razmišljam o dalmatinskih vasicah, ne morem mimo še ene lepotice – bugenvilije. Njeni živahno vijolični cvetovi, ki se kot slap bohotijo po fasadah obmorskih hiš, jemljejo sapo in dajejo okolici prav poseben karakter. Če vklopimo malce domišljije, bi lahko rekli, da je kot eksotična plesalka v prelepi plesni obleki, ta asociacija pa se zelo sklada tudi z njeno izvorno deželo, Brazilijo.

Bugenvilija lahko zraste deset metrov in več visoko, pri nekaterih dalmatinskih pripadnicah pa sem letos občudovala tudi njihova konkretno močna in široka debla, ki niso tako zelo značilna za plezalke. Kompaktne so tudi dolge veje, ki imajo trnate poganjke. Rastlina potrebuje vso to moč, saj nosi res veliko cvetov, in čeprav so ti majhni, njihova skupna teža verjetno ni tako zanemarljiva. Če dobi bugenvilija dovolj sonca in toplote, cveti res zelo obilno, tako pa njeni temno zeleni listi skorajda ne pridejo do izraza.

Shutterstock

V notranjosti Slovenije se take moči in obilja cvetov ne moremo nadejati, a vseeno to ni ovira zato, da te lepe rastline ne bi kot posodovke gojili tudi na domačem vrtu. Razmnožimo jo s potaknjenci iz olesenelih stebelnih vršičkov in ji namenimo čim bolj sončno lego. Poleti nam bo hvaležna za redno zalivanje in dognojevanje, jeseni pa jo nehamo zalivati in jo do pomladi prenesemo v notranje prostore. Pred prezimovanjem jo lahko izdatno porežemo in tako dosežemo, da bo naslednjo sezono odgnala še bolj bujno.

O avtorju

Špela Korinšek Kaurin

je glavna urednica revije Rože & VRT, ki jo z veliko mero strokovnosti in uredniške vizije vodi že vrsto let. Njeno profesionalno delo se prepleta z osebnim poslanstvom – raziskovanjem človeškega vedenja ter iskanjem načinov za bolj zavestno in uravnoteženo življenje. Poleg tem o urejanju vrtov se poglobljeno posveča področjem čuječnosti, meditacije in optimizacije osebne produktivnosti, kjer posameznikom pomaga razvijati večjo notranjo stabilnost, jasnost misli in učinkovitost pri vsakodnevnih izzivih. S svojim delom povezuje znanje, prakso in izkušnje v vsebine, ki nagovarjajo tako um kot srce. 

• spela.kaurin@mediapartner.si