Shutterstock

Redno odstranjevanje zalistnikov in listov

Paradižnik tvori številne stranske poganjke – zalistnike, ki izhajajo iz pazduh listov. Če jih pustimo, rastlina preusmeri hranila v vegetativno rast, namesto da bi jih vlagala v plodove. Redno odstranjevanje zalistnikov tako zagotavlja boljšo razporeditev energije. Poleg tega je priporočljivo odstraniti tudi spodnje liste, ki se dotikajo tal, saj predstavljajo most za okužbo z glivičnimi boleznimi (npr. s krompirjevo plesnijo). S tem ukrepom izboljšamo tudi kroženje zraka, kar zmanjšuje vlažnost okoli rastline in preprečuje nastanek bolezni.

Shutterstock

Enakomerno zalivanje za preprečevanje pokanja

Najpogostejša težava pri zorenju paradižnika je pokanje plodov. Do tega pride, ko rastlina po daljšem sušnem obdobju nenadoma dobi obilico vode. Plodovi hitro vsrkajo tekočino, zunanja kožica pa ne zdrži pritiska in poči. Zato je bistveno, da paradižnik zalivamo redno in enakomerno, najbolje zgodaj zjutraj. Zalivanje ob korenini zmanjša izhlapevanje in hkrati prepreči omočenje listov, kar bi sicer povečalo tveganje za razvoj plesni.

Profimedia

Gnojenje s poudarkom na kaliju in fosforju

V drugi polovici sezone paradižnik ne potrebuje več toliko dušika, saj ta spodbuja predvsem rast listja. Preveč bujna vegetativna masa zmanjša kakovost pridelka in poveča dovzetnost za bolezni. Namesto tega rastline potrebujejo več kalija in fosforja. Kalij izboljšuje okus, barvo in obstojnost plodov, fosfor pa krepi koreninski sistem in podpira presnovne procese, povezane z dozorevanjem. Najprimernejše so tekoče mešanice za plodovke, ki jih dodajamo zmerno, po navodilih proizvajalca, saj tudi preveč gnojila lahko oslabi rastlino.

Zaščita pred boleznimi z naravnimi pripravki

Shutterstock

Avgusta se paradižnik pogosto sooča z glivičnimi boleznimi, med katerimi sta najnevarnejši krompirjeva plesen (Phytophthora infestans) in siva plesen (Botrytis cinerea). Preventiva je najboljša zaščita: rastline morajo biti zračne, brez odvečnih listov, in zalivane izključno pri tleh. Poleg teh ukrepov si lahko pomagamo z naravnimi pripravki.

Shutterstock

Najbolj uveljavljeno sredstvo je prevretek iz preslice (Equisetum arvense). Ta vsebuje silicijeve spojine, ki krepijo celične stene rastline in zmanjšajo dovzetnost tkiv za okužbe. Razredčimo ga z vodo v razmerju 1:5 in poškropimo po rastlinah vsakih 7–10 dni, najbolje v suhem vremenu. Drugi koristen pripravek je prevretek iz kopriv (Urtica dioica), ki rastlinam dovaja dušik in mikroelemente ter spodbuja njihovo vitalnost. Ker vsebuje več dušika, ga v drugi polovici sezone uporabljamo zmerno, saj želimo podpirati predvsem plodove, ne listja. Pri prvih znakih bolezni lahko posežemo tudi po mleku, razredčenem z vodo v razmerju 1:10. Mlečna kislina in mikroorganizmi v mleku delujejo blago fungicidno ter upočasnijo razvoj bolezni. Ta sredstva so najučinkovitejša kot preventiva ali ob zgodnjem pojavu okužb.

Shutterstock

Pobiranje za spodbujanje rodnosti

Paradižnik se najbolje obnavlja, če plodove pobiramo sproti. Rastlina namreč obdrži več energije za razvoj novih plodov, če starih ne obremenjuje več. Obiranje je priporočljivo v suhem vremenu, ko so plodovi popolnoma obarvani in čvrsti. Če paradižnik pustimo predolgo na rastlini, bo počasneje tvoril nove cvetove in plodove.

Shutterstock

Podaljšanje sezone z zaščito

Ob koncu avgusta je mogoče sezono bistveno podaljšati, če rastline zaščitimo pred hladnimi nočmi in jesenskimi padavinami. Najbolj enostavna rešitev je namestitev folijskega tunela ali prekrivanje z agrokopreno. S tem ustvarimo suho in toplejše okolje, kar zmanjša tveganje za bolezni in omogoča, da plodovi zorijo še dolgo v jesen.

Shutterstock