OSEBNI ARHIV

Univerzitetna diplomirana psihologinja in doktorica psihoterapevtskih znanosti se ukvarja s psihoterapijo ter svetovanjem posameznikom, parom in skupinam. Danes je priznana psihoterapevtka, mama trem otrokom in izjemna ženska, ki uživa v življenju, z izgubo vida pa je, tako sama pravi, pridobila nov življenjski fokus. V intervjuju, ki smo ga pripravili v okviru Vseslovenske akcije ozaveščanja o socialnem vključevanju invalidov pod okriljem Nacionalnega sveta invalidskih organizacij, je spregovorila o čuječnosti, svoji življenjski zgodbi in medgeneracijskih razlikah glede duševnih stisk.

Ste t. i. svobodnjakinja. Predstavljam si, da taka služba zahteva veliko prilagajanja. Pogosto slišimo, da sta struktura v življenju in uživanje v stvareh, ki nas polnijo, odločilna za duševno zdravje. Kako pa si vi polnite svoj življenjski kozarec?

Pri nas doma je res dinamično, na prvem mestu so zagotovo moji otroci, ki poskrbijo, da nam ni dolgčas. Vedno znova obrnejo stvari drugače, kot jih pričakujem. Veliko energije in polnosti dajo mojemu življenju tudi stranke, ki prinesejo nove zgodbe, poglede in vsebine ter mi vsakič znova odpirajo nova obzorja. Svoj življenjski kozarec si polnim tudi s trenutki odmika in tišine. Zelo rada imam naravo. V tem obdobju me nagovarja predvsem morje, včasih se pošalim, da sem bila po pomoti rojena na kopnem. Rada preživljam čas na morju, tam stvari predelam, najdem stik s sabo in pot naprej.

Kako se danes spominjate obdobja, ko ste izgubili vid?

Spominjam se ga kot čas z veliko izzivi, po drugi strani pa tudi kot čas z veliko bližine, topline in naklonjenosti. Vedno znova ugotavljam, kako se nam prav v trenutkih največje stiske pogosto odprejo nova vrata. Naši možgani imajo neverjetno lastnost; ljudje smo nagnjeni k temu, da si preteklost zapomnimo v lepši luči. Od tistega časa mi je ostalo tudi veliko spominov na ljudi, ki so mi ponudili roko in mi pomagali.

Ste strastna golfistka, kdaj ste začeli in zakaj ravno golf?

Gre za zanimiv splet okoliščin. Vse skupaj se je začelo pred dobrimi tremi leti. Golf mi je predstavil prijatelj, ki se mu je zdelo, da bi bilo zame to popolnoma izvedljivo in zelo fino, meni pa se je to takrat zdela misija nemogoče. Ampak z njegovo požrtvovalnostjo, s sto in sto žogicami, ki mi jih je nastavil, ter z njegovo pozitivno spodbudo je zadeva stekla; zdaj v golfu neizmerno uživam. V preteklosti nisem imela veliko časa za hobije, ker so moj čas zasedli otroci, družina in študij. Ni mačji kašelj preživljati svoje družine, ko si slep. No, zdaj imam končno več časa za hobije in golf.

Če se vrneva k psihoterapiji; kakšne so zgodbe ljudi, ki prihajajo k vam, kdaj ljudje največkrat poiščemo pomoč?

Ko sem ljudem med študijem psihologije in nato še psihoterapije povedala, s čim se ukvarjam, so se pogosto umaknili, razdalja se je povečala. (smeh) Zdaj je popolnoma drugače. Ljudje prisedejo bliže in začnejo govoriti o svojih težavah. Včasih so prihajali k meni, ko so imeli klinične težave, torej, ko je bilo že zelo hudo. Zelo me veseli, da se danes ljudje svojih »težav« lotijo že prej.

K meni pride veliko parov na začetku svoje poti, ravno zdaj sem začela delati z nekaj študentkami in ljudmi, ki so na začetku službene poti. Delam z veliko posamezniki, ki trpijo za tesnobo, vse več je tudi ljudi, ki jih muči izgorelost. Izgorelost danes sicer precej učinkovito prepoznavamo, česar sem zelo vesela. Pri izgorelosti je namreč pomembno zgodnje prepoznavanje, ki je odločilno za potek in uspeh okrevanja.

Kateri so prvi znaki, na katere naj bomo pozorni, da ujamemo začetek izgorelosti?

Zelo značilni sta velikanska utrujenost in izguba zanimanja; če nas nehajo veseliti stvari, ki so nas prej veselile. Med znaki so tudi vzkipljivost, razdražljivost in apatija, pogosta obolevanja, težje okrevanje, predvsem pa, kot rečeno, izjemna utrujenost. Če se znotraj počutimo mrtvi, je to pomembno opozorilo, da se je res treba ustaviti.

Kaj je prvi korak, ko začutimo, da se bližamo izgorelosti?

Pomembno je, da si najprej priznamo, da smo utrujeni. Živimo v kulturi, ki zelo favorizira storilnost, moč in mladost. Le stežka si dovolimo počitek, neradi si priznamo, da smo utrujeni, da potrebujemo regeneracijo in mir. Zelo mi je pri srcu primerjava z ritmom narave. V naravi imamo stalne izmenjave; imamo dan in noč, plimo in oseko, letne čase, vdih in izdih. Mi pa bi kar naprej živeli s polnimi pljuči, to ne gre. Treba bo izdihniti, treba se bo naspati. Drugi korak je ljubeč odnos do sebe, podobno, kot bi ravnali z majhnim otrokom, ki je padel. Pomagaš mu, da se pobere, ga objameš, pobožaš in potolažiš in ga pelješ do klopce, da si odpočije.

Skrb zase lahko družba hitro označi za lenobo in nezmožnost izpolnjevanja obveznosti. Kako uravnotežiti skrb zase in izpolnjevanje obveznosti?

Res je, kot lenobo ali kot sebičnost. Ljudje imamo ogromno predsodkov, družba zna biti do tega, da si nekdo vzame čas in poskrbi zase, zelo obsojajoča. Res je pomembno, da začnemo pri sebi, pri ljubezni do sebe in pri spoštovanju daru življenja, ki ga imamo, saj ni samoumevno. Pomaga tudi zavedanje, da lahko k družbi prispevamo le, če se počutimo v redu. Gre za nov pogled in perspektivo, ki je drugačna od sebičnosti in lenobe. Temelj so samospoštovanje in hvaležnost ter občutek lastne vrednosti. Prav zdrava samopodoba je osnova za kakovostno in izpolnjujoče življenje.

Kakšne težave opažate pri mlajših generacijah? So nekatere duševne bolezni in stiske bolj prisotne pri generaciji Z in generaciji alfa kot pri milenijcih in generaciji X?

Generacija Z je bila rojena v virtualni svet, to so otroci, ki so odraščali in odraščajo s tablicami in telefoni, njihova osebnost se oblikuje v stiku z virtualnim svetom, tako da so tudi njihove osebnostne strukture drugače postavljene. Seveda so tudi njihove težave drugačne; opažam absolutno več tesnobe in anksioznosti. Mlajše generacije so bolj v stiku z informacijami, ki so ničkolikokrat negativne, po drugi strani pa imajo tudi velik pritisk družbe po storilnosti in perfekcionizmu, ki je zelo prisoten v virtualnem svetu, na družbenih omrežjih.

Bombardirani so z idealizirano podobo sveta, ki se jim predstavlja kot »normalnost«. S tem se povečuje njihova skrb, sprašujejo se, kako jim bo uspelo, skrbi jih, da ne bodo zmogli. Imajo tudi veliko željo po popolnem oziroma nerealnem telesu, nerealni standardi so namreč postali imperativ. Vse to vpliva na izgorelost, na anksiozne motnje, veliko je motenj hranjenja in samopoškodovanja, tudi depresije in samomorilnosti. Po eni strani smo bolj občutljivi za psihološke težave in imamo več orodij, s katerimi jih lahko naslovimo, po drugi strani pa beležimo več težav, ki so bolj intenzivne.

Kakšen položaj imajo po vašem mnenju invalidi v družbi?

Invalidi so, po mojih opažanjih, še vedno marginalna družbena skupina. Deklarativno se sicer veliko spreminja, vendar korenite spremembe v družbi zahtevajo čas. Začeli smo zgodovinsko pomemben proces – prvič v zgodovini se poraja ideja, da bi se invalidi vključevali v družbo kot osebe, ki so sposobne konstruktivnega doprinosa. Od nekdaj so bili invalidi izolirani in zapostavljeni, skriti v ozkih krogih družin ali samostanov.

Danes se s popularizacijo in z vse večjim dostopom do tehnologij in informacij lahko v marsičem konstruktivno vključujemo v družbo. Po eni strani je za invalide pomembno, da pridobimo samozavest, se informiramo o svojih možnostih in dobimo priložnost, da jih udejanjamo. Psihološka identiteta invalida je včasih še bolj usodna za deprivacijo in stagnacijo invalidov kot njihove dejanske ovire. Pomembno pa je tudi, da se družba odpre, spozna različne vrste invalidnosti ter odkrije potenciale in globine teh skupin.

Trenutno ste del čudovite fotografske razstave Nič drugačno življenje, ki jo je pripravil fotograf Primož Lavre. Kako je bilo sodelovati s profesionalnim fotografom? Kakšne fotografije sta ustvarila?

Sodelovanje je bilo za naju z Bello, ki je moja psička vodnica, zelo prijetna izkušnja. Njegova odprtost in širok pogled sta nama pomagala, da smo skupaj ustvarili fotografije, ki govorijo zgodbo. Presenetila sta me njegov posluh in zavzetost. Fotografirala sva na Brdu, ki ga imam zelo rada, tam pogosto igram golf, ker je razmeroma blizu Ljubljane. Delal je z veliko posluha in tankočutnostjo, bil pa je potrpežljiv tudi z Bello, ki je sicer dobro sodelovala – vendar še vedno pač po pasje. (smeh)