osebni arhiv

»Od lani, ko sem zaključila študij na filozofski fakulteti in se redno zaposlila, je nekoliko lažje, saj lahko več časa posvečam glasbi – tako ustvarjanju kot nastopom. Zadnja leta so bila zame kar naporna. Prihajam namreč iz manjšega kraja, iz Prebolda, in težko sem se navadila na mesto, pogrešala sem domače, svoje živali. A skozi leta bivanja v Ljubljani sem se na to mesto navadila, priraslo mi je k srcu. Rada se sprehajam po središču mesta, opazujem ljudi in si privoščim kavico s prijatelji. V mojem domačem kraju je drugače. Vsi se poznamo med seboj, veliko vemo drug o drugem, blizu so nam narava, živali in sam način življenja na podeželju. Kljub temu mi je Ljubljana zlezla pod kožo.«

Mlada pevka in avtorica besedil je presenetila tudi na letošnjem festivalu Melodije morja in sonca, kjer je s pesmijo Horizont navdušila občinstvo. Na podlagi telefonskega glasovanja so ji namreč namenili največ točk, skupno pa je zasedla šesto mesto. »Skladba je zame nekaj posebnega, podobno kot vse moje pesmi. Prav v vsako dam nekaj sebe in lahko rečem, da so osebnoizpovedne. Pesem govori o vračanju k sebi in o razumevanju lastnega notranjega sveta. V sebi nosi harmonijo, ki je posledica mojega dolgoletnega udejstvovanja v zborovskem petju, kjer sem se naučila globoke senzibilnosti. Prebuja optimizem v vsakem, ki si vzame čas, da jo posluša, zato niti ne preseneča, da so mi pri nastajanju te pesmi večkrat tekle solze. Govori o tem, da je najlepše takrat, ko se lahko zaneseš nase, ko se povežeš sam s seboj in si sam sebi opora. Tistega, kar zgradiš sam s seboj, ti ne more vzeti nihče. Videospot je nastal v Piranu in mislim, da je to okolje kot nalašč za tako čustveno in posebno pesem.«

osebni arhiv

O prepoznavnosti

Samantha Maya ni novo ime na slovenski glasbeni sceni. »Bila sem prva zmagovalka festivala Slovenska nota. Skozi igranje instrumentov in s pomočjo navdiha v Hannah Montani sem si izborila svoj prostor na slovenski glasbeni sceni. Morda se od nekaterih drugih glasbenikov razlikujem po tem, da svoje prepoznavnosti ne prepuščam na milost in nemilost družbenim omrežjem in podobnim platformam. Zavedam se, da danes sledilci in všečki štejejo veliko, a kljub temu ne verjamem, da je to odraz kakovosti nekega glasbenega ustvarjalca in njegovega dela. Sebi zaupam in vem, da dobro delam, zato sem prepričana, da tisti pravi glasbeni navdušenci in poznavalci dobre glasbe vsakokrat znova prepoznajo vrednost glasbe, ki jo ustvarjam in predstavljam javnosti. Že kot otrok sem namreč pokazala zanimanje zanjo, a bolj z instrumentalnega vidika in plesa. Že kot osnovnošolka sem se učila igrati klavir, kitaro in bobne, navdih sem iskala v plesu, predvsem v hip hopu. V srednji šoli sem vso energijo vlagala v učenje petja, nastope z bendom in vaje v pevskem zboru,« pojasni, njen trud pa je bil nagrajen z zmago na festivalu Slovenska nota.

»Prepričana sem, da je glasba lahko tekmovanje, saj se ocenjuje tehniko petja, karizmo na odru, sam nastop, pesem, izvirnost in ne nazadnje, na žalost, tudi videz. Zmagovalec običajno nosi tisto lastnost, ki pobira glasove občinstva in strokovne žirije. Pesmi ne ustvarjam za tekmovanja, gotovo pa godi, če je ljudem všeč ter ti tako občinstvo kot žirija namenijo veliko glasov in točk. Ne nazadnje pa so mi v veliko veselje vsi tisti, ki me spremljajo na koncertih in pod odrom uživajo ob zvokih moje glasbe. To je največja nagrada za ves trud in požrtvovalnost, ki ju vložim v nastajanje glasbe. Slovenija je majhna in občinstvo precej zahtevno. Lahko bi rekla, da velikokrat niti ne dopušča prevelike raznolikosti. Glasba se kot vsaka druga umetnost lahko izrazi na tisoč in en način, a ne v Sloveniji. Če želiš uspeti in biti všečen občinstvu, moraš ostati nekje znotraj okvirov. S tem pa ni rečeno, da glasbenik nima možnosti vpeljati nečesa novega. Prepričana sem, da gre moja generacija glasbenikov vse bolj tudi v to smer.«