osebni arhiv

»Ko sem se vrnil na kopno, sem si rekel, da nikoli več ne bi sprejel dela, ki ne bi potekalo na kopnem. A sem kmalu spoznal, da nisem mislil tako resno. Seveda bi še šel delat na kakšno veliko križarko, kjer bi ob večerih zabaval goste. Moja nič kaj dobra izkušnja je namreč potekala na luksuzni jahti, ki je križarila po Jadranu. Tam so bili petičneži, zelo bogati ljudje, ki so od nas včasih zahtevali nemogoče. Ker sem želel zaslužiti čim več denarja, sem delal več služb hkrati. Bil sem glasbenik, pospravljal sem sobe, skrbel za nabavo in bil mornar,« pojasni Kristijan Crnica.

»Opravka smo imeli z ljudmi, ki niso imeli občutka, kako živijo običajni smrtniki. Ljudje, ki se komaj prebijajo iz meseca v mesec, ki z zamudo plačujejo položnice. Njihove želje in zahteve so bile zelo muhaste, mi pa smo jim morali v vsem ustreči. Denimo, ob treh ponoči so se spomnili, da bi jedli škampe ali kakšno vrsto ribe, ki jih tisti trenutek nismo imeli na jahti. Besede ne, nimamo ali ni mogoče sploh niso poznali. Če so si to zaželeli, smo morali nekoga priklicati, da je sredi noči nabavil vse to in nam s čolnom pripeljal na jahto, kuharje pa je čakalo delo pozno v noč. Skuhati in postreči so morali jedi, ne glede na to, da je goste apetit medtem že minil.«

Med drugimi je imela posadka, ki je delala na jahti, problem tudi s pomanjkanjem spanja. »Spanje in počitek smo seveda nujno potrebovali, saj smo bili zaradi vseh obveznosti zelo utrujeni. Ker je ob vsem delu prihajalo še do teh nočnih budnic, smo se vsi srečevali s preobremenjenostjo. Tudi jaz. Kot nastopajoči glasbenik, ki sem moral zabavati goste, nisem imel urnika in ne možnosti, da bi sam izbral glasbeni repertoar. Gostje so si vedno znova izmišljevali kaj novega, in čeprav so se menjali na teden ali štirinajst dni, je bilo vedno isto in ogromno želja. Poznam veliko skladb iz različnih glasbenih žanrov, so pa bile na seznamu tudi pesmi, za katere prej še nikoli nisem slišal. To je od mene terjalo veliko dela, saj sem moral veliko vaditi, kar pa je bilo na račun drugih opravil zelo težko.«

Pravila na jahti so bila zelo stroga. »Na jahti nismo smeli fotografirati, s čimer smo se zavezali v pogodbi, ki smo jo podpisali pred začetkom dela, zato nimam niti ene same fotografije sebe in svojih sodelavcev na jahti. Mi bodo pa v spominu ostali čudoviti sončni zahodi, ki so mi pričarali lepe trenutke. Vseh šest mesecev načeloma nismo stopili na kopno, razen če si imel to srečo, da si šel v nabavo. Med enim izmed takih izhodov me je prešinilo, da bi preprosto odšel, izginil in se nikoli več ne bi vrnil na jahto. Tega pa enostavno nisem mogel narediti, ker me je vezala pogodba.«

Luksuzne jahte niso le to, kar vidimo, ko se sprehajamo po pristaniščih in nam pogledi uhajajo na prestižna plovila, na katerih ob obilici dobre hrane in pijače uživajo lastniki in gostje. »Na jahtah je na voljo veliko razkošje, katerega pa posadka ni bila deležna. Spali smo v podpalubju, v majhnih sobah brez klimatskih naprav, kjer je bilo zelo vroče, včasih tako zelo, da ni bilo mogoče odspati niti tistih nekaj uric, ki so ti bile na voljo. Vedno znova, ko sem se znašel v krizi in mi je bilo hudo, sem pomislil na to, da sem se za tak način zaslužka odločil z namenom in kako močno si želim, da bi zaslužil dovolj denarja za izid svojega albuma. Samo to me je držalo pokonci in mi dajalo moč, da sem lahko prestal vse to. Angleška založba, s katero se pogovarjam za izdajo albuma, je zelo priznana, saj se lahko pohvali tudi s sodelovanjem z Eltonom Johnom. Če bo šlo vse po načrtih, bo album luč sveta ugledal jeseni, in tega se zelo veselim. Ker pravijo, da se zarečenega kruha poje več kot pečenega, se bom morda premislil tudi glede dela in bom še kdaj šel na kakšno križarko, a sem prepričan, da bom tam samo glasbenik, ki bo zvečer nastopal, čez dan pa malo vadil, počival in užival,« za konec pravi Kristijan.