Jure Košir od olimpijskega brona do mikrofona
Ko je Jure Košir leta 1994 v Lillehammerju osvojil bronasto medaljo, je Sloveniji podaril olimpijsko odličje v moškem alpskem smučanju.
Tisti trenutek je za vedno zapisan v zgodovino slovenskega športa in v kolektivni spomin naroda. Danes, več kot tri desetletja pozneje, se Jure vrača na olimpijsko prizorišče, a tokrat ne med vratca, temveč kot strokovni komentator ženskih tekem alpskega smučanja za nacionalno televizijo.
Jure Košir odkrito pove, da je od njegovih olimpijskih nastopov minilo že 32 let in da so takratni občutki napetosti in evforije sčasoma zbledeli. »Ko sem tekmoval, je bilo vse podrejeno olimpijskim igram. Nanje se pripravljaš štiri leta in to je popolnoma drugačna izkušnja,« pojasni. Olimpijske igre še vedno redno spremlja, vendar iz drugačne perspektive. »Rad pogledam tekme, navijam za naše in se veselim uspehov slovenskih športnikov. A tiste tekmovalne evforije in pričakovanj, ki sem jih imel kot športnik, danes ni več. Zdaj so v ospredju druge prioritete.«
Kljub temu priznava, da se z bližanjem olimpijskih iger stopnjuje tudi medijski pritisk, ki ga vedno znova vrne v preteklost. »Ponosen sem, da sem bil štirikrat del te zgodbe, nazadnje leta 2002 v ameriškem Salt Lake City. Štiri leta pozneje pa me niso uvrstili v ekipo za Torino.«
Pravljica iz snega in čustev
Olimpijske igre Jureta še posebej spominjajo na dva dogodka iz njegove kariere. Enega izjemno lepega in drugega zelo bolečega. »Lillehammer leta 1994 je bil nekaj posebnega. Moja prva olimpijska medalja za Slovenijo, ogromno čustev, čudovito prizorišče, ki mi je ostalo v spominu. Bilo je res lepo, čudovita pokrajina, veliko naravnega snega in pravljična kulisa. Očarljiva je bila sicer asketska olimpijska vas, sestavljena iz skromnih lesenih hišk, ki pa so imele vse, kar smo potrebovali. Vse je bilo na enem mestu in imeli smo možnost, da smo si ogledali tudi druge športne dogodke.«
Norveška mu je ostala v nepozabnem spominu tudi zaradi izjemno nizkih temperatur. »Na dan tekme je termometer kazal 20 stopinj pod ničlo. A kljub temu je bilo zelo veliko navijačev. Norvežani so izjemno športen narod. Znajo nagraditi športnike tako s svojo prisotnostjo kot podporo.«
Jure je na Norveško prišel kot tretji slalomist sveta in pričakovanja domače javnosti so bila visoka. »To je pritisk, ki si ga običajno športnik naloži sam,« pravi. »Takrat smo lahko startne številke izbirali sami. Alberto Tomba je izbral številko ena, jaz številko dve, Thomas Stangassinger osem. Šele leta pozneje so mi povedali, da so Thomasa prepričali, da naj vzame višjo številko, ker bo proga hitrejša. In res je bila, saj si je prismučal zlato. Po prvi vožnji sem bil osmi, v drugi pa sem šel na vse ali nič. Zanimala me je samo kolajna in uspelo mi je osvojiti bron. Četrto mesto pa je pripadlo Mitji Kuncu.«
Bron iz Lillehammerja mu pomeni največ, čeprav je na štirih olimpijskih igrah štirikrat končal med deseterico. Najbolj boleč spomin pa ostaja Japonska, kjer je le za las zgrešil stopničke.
Zakaj ni postal trener?
Mnogi vrhunski športniki po končani karieri zaidejo v trenerske vode, a Jure se za to pot ni odločil. »Tudi mene je zelo mikalo, predvsem zaradi tega, da bi videl, ali sem iz pravega testa za trenerja. A biti smučarski trener je izjemno zahtevno. Ves čas si odsoten, še več kot tekmovalci, tudi poleti si mesec dni na južni polobli. Ves čas imaš izobraževanja in druge obveznosti. Dal sem prednost družini, zdaj pa sem za kaj takega že prestar.«
Jure ostaja eden najbolj priljubljenih nekdanjih slovenskih športnikov. Prav zato so gledalci z veseljem sprejeli novico, da je postal strokovni komentator ženskih tekem alpskega smučanja, ki jih prenaša Televizija Slovenija. »To je zame poseben izziv in priznam, da mi je všeč. Smučanje vsa leta redno spremljam in sledim informacijam. Seveda se na tekme ves čas temeljito pripravljam. Moram pa malo paziti na jezik, da se bom izražal pravilno slovensko in izločil smučarski žargon.«
Jure tekme svetovnega pokala večkrat komentira iz studia, na olimpijskih igrah pa bo prisoten neposredno na prizorišču, kar prinaša povsem drugačno izkušnjo. »Če si tam v živo, občutiš pravi utrip samega prizorišča. Ogled proge pred tekmo mi omogoča, da gledalcem ponudim dodatne informacije o izzivih, ki čakajo tekmovalke.«
Pri komentiranju uporablja tudi statistiko in občasno doda kakšno zanimivost iz zasebnega življenja smučark, a vedno s pravo mero in spoštovanjem zasebnosti. »Cortina bo polna izzivov, tudi logističnih. Zaradi natrpanega urnika si verjetno ne bom mogel ogledati drugih tekem, a te olimpijske igre mi bodo gotovo ostale v spominu. Tako kot Lillehammer, le iz povsem druge perspektive.«