osebni arhiv

Enkrat sladkobesedni Merkatori, z jezikom, namazanim z vsemi žavbami tega sveta, drugič zadržani in pokončni župan, ki mu beseda tehta kot kamen v dlani. Tretjič odločen režiser, ki iz tišine izkroji prizor in iz pogleda ustvari zgodbo. In potem zabavni sinhronizator, ki najbolj priljubljenim risanim junakom posoja svoj glas. Vse to je Jernej Kuntner.

»Res sem kar uspešen v vseh vlogah, ki se jih lotim. A te niso povezane samo z umetnostjo. Veliko stvari gojim v tišini, odmaknjenosti, osami, samoti, v družinskem svetu in med prijatelji. Dobro je, da ljudje vsega ne vedo o meni. Tako lahko ostajam malo skrivnosten in v fokusu,« uvodoma pove Jernej Kuntner. Zase pravi, da je večni optimist: »Sem srečen, zadovoljen človek. Ker če se smejiš, je svet res lep.«

Če bi lahko svoje življenje opisal z žanrom, bi izbral akcijski film. »Z mnogo akcij na vlakih in ladjah, pa z mnogo vožnjami z jahtami, v družbi lepih deklet. Sam pa bi igral pokončnega akcijskega junaka, krepostnega in nepopustljivega,« pove malo v šali, malo zares. In če bi lahko stopil v katero koli vlogo na svetu? »Trenutno bi izbral kak vojni film iz velikega sveta po resnični zgodbi, ki jih piše življenje. Za soigralca pa bi imel Matta Damona in Marka Wahlberga. Z neko žensko intrigo, ki pa bi jo odigrala Annabelle Wallis.«

Privlači ga srednji vek

Ker so njegove igralske vloge različne, se nanje tudi različno pripravlja. »Lahko rečem, da se tudi pri meni pristopi spreminjajo iz leta v leto, iz vloge v vlogo, z zorenjem v dozorevanje. Enako je s posameznimi prizori, ko gre za film. V moji zadnji, aktualni vlogi je bilo precej takih, ki so bili težki in čustveno naporni. Šel sem počasi, od enega stanja do drugega, od enega snemalnega dneva do drugega, od ene lokacije do druge. In vsak nov dan je v meni dozorel v neko novo spoznanje. Tudi tega sem se zavedel na snemanju, da me krvi ni strah, temveč jo sprejemam kot dar. Slovenska kri je stara in nosi v sebi zgodovino in znanje karantanskih modrecev.«

osebni arhiv

Ravno ta čas ga lahko spremljamo v novi vlogi, kjer je zaigral zdravnika, doktorja Meršola. »Seveda nisem medicinec, a nekaj kolegov je zdravnikov, pa sem se malo pozanimal, malo 'pofirbcal' in igralsko obhodil nekaj klinik. Še posebej sem opazoval in se poskusil povezati z Leoniščem v Ljubljani, danes je v njem ginekologija, v času Meršola pa je bil Sanatorij sester usmiljenk in on je bil tam primarij. Tako sem potem le uspel dobiti povezavo med obema našima časoma.«

Mimogrede, tudi zgodovina mu je bila vedno ljuba, in to že v času, ko je kot otrok še gulil šolske klopi. »K temu so pripomogle tudi učiteljice v osnovni šoli. A zvedavost v meni je hotela vse več, pa sem moral narediti življenjski kompromis in se odločiti za druge predmete in se v njih bolj poglobiti. Preko biologije do umetnosti, če parafraziram latinski pregovor Per aspera ad Astra.«

Od nekdaj ga privlači predvsem srednji vek. »Tisti bolj zgodnji, časi naše Karantanije, slovenske kneževine na območju Alp in Panonije. Tja bi se pa vrnil. Z veseljem bi opazoval tisti čas, poslušal tedanjo slovensko govorico in se navduševal nad našimi predniki. Karantanijo nosim v srcu in jo s ponosom predstavljam vsakomur v današnjem času,« razloži.

Studio Siposh

Filmska zgodba Naša kri izpostavi tudi temo človečnosti. »Govori o težkih časih, ko je večina izgubila moralni kompas, ko so bili mali ljudje žrtve velikih časov, ko je teža zgodovine drobila in morila. Takrat biti pokončen, takrat biti pogumen in empatičen je bilo skoraj nemogoče. A je bilo mogoče. In dokaz o teh čudežih je tudi naš film. Osebno pa bi rekel, da sem zelo občutljiv človek. Umetniško senzibilen in človeško ljubeč. Zato ne iščem nikoli, ampak res nikoli slabega v ljudeh, pač pa vedno iščem dobro, čeprav je dobrote ponekod zelo malo, a je in jaz jo najdem. Brezkompromisno iščem ljubezen in ljubeznivost v vseh. To je moje poslanstvo na svetu, v Sloveniji in v umetnosti.«

Z vlakom in nečaki na lumparijo

V zgodbi veliko potuje tudi z vlakom, v resničnem življenju pa malo manj. »Uf, moja zadnja pot s slovenskim vlakom sega nekam v koronski čas, ko smo dobili nove, sodobne vlake. Pa sem se z nečaki malo popeljal na lumparijo. Moja otroka sta bila takrat za take hece že prevelika. Vožnja s sodobnim vlakom, preko 300 kilometrov na uro, pa je bila pred kakimi tremi leti, ko sva z mojo Moniko šla preko Kitzbühela in Münchna v Berlin. Vlak ICE nemških železnic DB. Nora izkušnja. In navkljub nemškemu zamujanju vlakov sva bila kar točna. Ja, tudi Nemci niso več tisto, kar so tudi slovenski železničarji nekoč bili. Točni kot ure,« se nasmeji.

osebni arhiv

Ob obilici dela se Jernej namreč vseeno potrudi, da si vzame toliko časa zase, da zadiha ob vsem, kar v življenju poleg igre rad počne. »Predvsem so moja ljubezen hribi, planinarjenje, smučanje, narava …« opiše. O tem, ali obstaja še kakšna povsem drugačna vloga, ki je še ni imel možnosti odigrati, priznava, da te želje so: »A jih je resnici na ljubo vse manj. Zorim s svojimi željami, svojimi leti in svojimi križi. Zato so te želje bolj povezane z manj akcijskimi, a toliko bolj karakternimi in zgodovinskimi liki.«

Domači

Nekdanji smučarski skakalec je novo kariero našel v kuhinji

Domači

Tako je slovenskega komika za nos potegnila kar njegova žena

Domači

Štirje slovenski Anžeti zavzeli Los Angeles