osebni arhiv

Ines Erbus, ki smo jo ujeli na Baliju, zelo rada potuje. »Spoznavanje novih kultur in raziskovanje sveta me izpopolnjujeta in mi dajeta navdih za nove projekte,« pove priljubljena glasbenica. Veliko videospotov za svoje skladbe zato posname prav na potovanjih. V njih je tako ujela že lepote Kapadokije, Tenerifa in maroške puščave. Svoje poslušalce pa je pred kratkim razveselila tudi s prvo avtorsko skladbo v slovenščini.

Sekunde, ki pomenijo največ

Čeprav je na glasbene odre stopila kot deklica pred dvajsetimi leti in v slovenščini prepeva ves čas, jo večina poslušalcev zadnja leta pozna po skladbah v hrvaščini. »Slovenščina zame ni nič novega. Je pa nekaj posebnega občutek, ko sam v celoti ustvariš pesem. Oblijejo me mravljinci, ko občinstvo pod odrom poje skupaj z mano, ko poslušalci poznajo besedilo in melodijo pesmi.« To se ji dogaja tudi z njeno najnovejšo pesmijo Sekunde, ki sporoča o pomembnosti dragocenih trenutkov, ujetih z ljudmi, ki so nam najdragocenejši. »Želim si, da sekunde z njimi trajajo,« prizna. Na vprašanje, ali v njenem življenju obstaja kdo, ob katerem si želi, da bi se sekunde raztegnile v neskončnost, se skrivnostno namuzne: »Seveda se najde kdo, ki prebudi navdih za ustvarjanje. Več od tega pa ne povem.«

osebni arhiv

Iskreno in dobronamerno

Pomemben del njenega življenja in ustvarjanja pa je oče Duško, ki ji je pomagal tudi pri melodiji za njeno zadnjo pesem. Imata pa še eno zanimivo skupno ustvarjalno obdobje: v njenih študentskih časih sta z očetom veliko nastopala po hotelih na avstrijskih smučiščih, kjer sta doživela marsikaj. Med drugim je, kot pove oče Duško, Ines vpričo njega prejela tudi kakšno nespodobno povabilo premožnih turistov. Sicer pa imata na te nastope zelo lepe spomine.

»Čez dan sem uživala na smučiščih, zvečer pa na odru,« se spominja glasbenica, ki je v tistem času sodelovala v oddaji Znan obraz ima svoj glas. »Čez dan sem se transformirala v razne glasbene ikone, zato oče nikoli ni vedel, s katero od njih se bo pogovarjal, ko me bo poklical po telefonu,« se smeje. Prizna, da imata z očetom zelo lep odnos, tako zasebno kot tudi poslovno. »Lahko rečem, da se je skozi glasbo najin odnos le še poglobil. Ni zmeraj lahko, je pa vedno iskreno in dobronamerno.«

Skupaj ustvarjata že, odkar je bila Ines deklica. Bil je producent njenih prvih otroških albumov. Že takrat je večkrat skupaj z njim stala na odru. »Tudi mami je glasbenica, zato sem kot deklica pogosto nastopala z njo in njeno glasbeno skupino. Rada sem obula njene salonarje in se pred ogledalom pretvarjala, da sem pevka, in prepevala v krtačo,« se smeje spominom. Ti so tudi polni doživetij, ko je starša na morju vsak večer opazovala na glasbenih odrih. »Zame drži pregovor, da jabolko ne pade daleč od drevesa.« Prizna, da jo je oče opremil s številnimi modrostmi za življenje: »Posebej dragoceno spoznanje, ki mi ga je predal, pravi, da je življenje lahko tudi igrivo. Naučil me je, da je v redu, če se znam včasih nasmejati sebi, uživati v trenutku, se zabavati in ohraniti pozitiven pogled tudi takrat, ko ni vse svetlo.«

osebni arhiv

Nasvet Simone Weiss

Duško je sodeloval tudi s Simono Weiss, ki je marsikateri glasbeni nasvet podelila tudi z Ines. »Tistega najpomembnejšega se držim še danes. Rekla mi je: 'Poj tisto, kar je všeč tebi!' V začetku svoje solokariere sem namreč dobivala veliko pesmi in glasbenih ponudb, ki mi niso bile vedno všeč. Ker sem bila takrat še v fazi iskanja, sem odpela tudi kakšno pesem, za katero sem globoko v sebi čutila, da je ne želim peti. Neusklajenost med mano in pesmijo se je na koncu pokazala tako, da pesem ni uspela in ni bila sprejeta pri poslušalcih,« priznava pevka, ki je pred desetimi leti prepevala tudi v priljubljeni najstniški skupini Foxy Teens.

»To je bilo čudovito obdobje, saj sem lahko nastopala s svojo najboljšo prijateljico. Decembra smo imele tudi po tri nastope na dan. S foxycami sem pridobila dragocene izkušnje, ki me bogatijo še danes. Prav tako smo takrat stkale iskrena prijateljstva, ki trajajo,« prizna glasbenica in doda, da bo s foxycami decembra praznovala tudi 20. obletnico svojega glasbenega ustvarjanja. »Uradno sem na glasbeni oder prvič stopila pri dvanajstih letih,« pojasni.

Ko jo za konec izzovemo k premisleku o kateri njenih slabosti, kaj hitro prizna: »V biznisu tega sicer ne počnem, v zasebnem življenju pa včasih rahlo zamujam. Sicer se poskušam tega odvaditi, vendar moram priznati, da sposobnost organiziranja časa ni ravno moja vrlina. Baje sem tudi precej neustrašna, razen ko gre za čebele, ose in čmrlje. Takrat se, po domače povedano, znajdem v frki.«