osebni arhiv

»Ko vstopiš v naše novo štirisobno stanovanje v samem srcu Maribora, te najprej objame tišina. Ne tista prazna tišina, temveč tista, ki jo napolnjujejo zidovi, vsak s svojo zgodbo, svojo avro, svojo barvno globino. Slike. Umetnine, ki niso zgolj dekor, temveč misel, ki ostane. Z ženo sva si želela dom, ki ne bo le funkcionalen, temveč dom z dušo. Umetnine, ki krasijo naš prostor, niso bile izbrane z danes na jutri, temveč so vstopile v naše življenje počasi, s premislekom. Vsaka ima svojo zgodbo. Nekatere so delo slovenskih avtorjev, ki v čopičih nosijo domačo liričnost in moč narave, druge so tuje, iz galerij, v katerih sem stal očaran ure in ure. Vse pa imajo skupni imenovalec, kakovost, zrelost, strokovnost. Ne gre za množično produkcijo, temveč za resnične dragulje. Ure in ure dela, tanke poteze, ki te vlečejo v sliko, brezčasnost, ki se je ne naveličaš. Umetnost je pri meni intimna stvar,« nam zaupa vsestranski Damjan Murko.

Seveda je kakšna od njegovih domačih sten še prazna, a kot pravi štajerski slavček, to ni prostor za praznino, temveč prostor za prihodnost oziroma umetnost, ki še pride. »Kip bi si želel, to je res. Tisti iz galerij svetovnega formata, monumentalni, impresivni. A realnost mestnega stanovanja ne dopušča razkošja velikih form. In vendar ta želja ostaja. Nekje v meni kip že stoji,« se nasmeji v svojem slogu in doda: »Umetnine so naložba. Ne le finančna, predvsem čustvena. So večne. Z leti postajajo del domače pokrajine, del družinske zgodbe.«