Astrid Kljun in njen Tomaž doma nimata več glavne besede
Pevka Astrid Kljun in njen Tomaž imata doma štiri prav posebne sostanovalce, ki določajo pravila, zasedajo posteljo in občasno celo ustvarjajo glasbo.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Če imaš doma eno mačko, hitro ugotoviš, da se življenje začne vrteti okoli nje. Pri štirih maine coonih pa se je najbolje sprijazniti, da si dobil nove šefe. Astrid Kljun je to lekcijo že usvojila. »Pravila nezavedno postavljajo mačke, ker imamo kar boj z dlakami, saj se jim pri štirih velikih mačkah ni mogoče izogniti,« prizna Astrid Kljun, ki se je že zdavnaj poslovila od ideje, da bo mačkam določala, kam smejo in kam ne. »Navajene so biti povsod in nimam avtoritete nad tem, ali bodo hodile po pultu ali ne.«
S partnerjem Tomažem Zupančičem, članom priljubljene skupine MRFY, se včasih odločita celo za noč brez mačje družbe, a takšni sklepi nimajo prav dolgega roka trajanja, saj ju mačke hitro prepričajo o nasprotnem. Čeprav se zdi, da so mačke prevzele stanovanje, pri njih vendarle obstaja eno pravilo: imejmo se radi. »K temu spadajo osebni prostor, medsebojno spoštovanje in zavedanje, da smo si enakopravni,« razloži pevka, ki do mačje četverice ni prišla povsem načrtovano.
Januarja lani se je le nekaj dni pred nastopom na Emi poslovila od Pafija, svojega prvega maine coona, ki je bil zanjo veliko več kot hišni ljubljenček. »Bil je najin prvi mucek in z njim sva preživela le dve leti. Pafi je bil moj najboljši prijatelj, skoraj duša dvojčica, bila sva neizmerno povezana,« pove Astrid. Po njegovem slovesu je Zumi ostala sama, sama pa si je zaželela novega mačkona.
»Šla sva pogledat novo leglo k isti gospe, kjer sva kupila Pafija. Zagledala sem se v trikolorko, črna mucka je Tomiju zaspala v naročju, siva kepica pa se je privila k mojemu licu. Tako sem kupila tri. Vedno se pošalim, da sem bila popolnoma razumna, saj bi lahko kupila vseh pet,« v smehu prizna Astrid, ki si je maine coona želela vse življenje, nekoč pa želi pomagati tudi zapuščenim mačkam. »Načrtujem, da se bomo preselili na deželo. Takrat si želim reševati predvsem muce, ki nimajo doma, in seniorčke, ki so že dolgo v zavetiščih.«
Eden spi v umivalniku, druga se igra z duhovi
Kdor misli, da so si štirje maine cooni podobni, se pošteno moti. »Puffy je moj in pika. Zvečer leživa na kavču, kot da sva par, s tačko v roki. Prepričan je, da je glava družine, a imajo punce glavno besedo,« se smeji Astrid in doda, da je njegova druga velika ljubezen umivalnik. »Sushi je povsem Tomaževa in je njegova senca. Če deset ur ustvarja za računalnikom, bo ona deset ur ob njem. Potem je tu še Punk, ki je muhasta, veliko mijavka in je popolnoma nora, saj vidi stvari, ki jih drugi ne. Po stanovanju se lovi z duhovi. Oranžni mački pač.«
Najstarejša Zumi pa ima z Astrid posebno vez. »Ona je terapevtski maček, najraje mi leži na prsnem košu, sicer pa kraljuje na vrhu praskalnika ali sredi kavča.« Ob štirih kosmatih sostanovalcih je morala Astrid pozabiti tudi na popolni red. »Včasih sem bila pretirano redoljubna, a sem morala to obsedenost opustiti. Dlake so povsod, zato izumljamo načine, kako živeti z njimi.«
Štirje mačji velikani imajo svoje zahteve tudi pri hrani. Pred meseci se jim je nenadoma uprlo skoraj vse, Astrid pa je morala ugotoviti, kaj jim sploh še tekne. »Kdor ima doma mačko, pozna pogled, s katerim ti da jasno vedeti, da je bila večerja popolnoma nesprejemljiva,« prizna pevka, ki ima srečo, da so vse štiri mačke zveste poslušalke njene glasbe. »Sledijo mi po celem stanovanju, tudi na stranišče, tako da so moje oboževalke v vsakem primeru. Najbolj glasbeno navdušena je Zumi, ki se ob mojem petju in igranju povsem umiri. Nekaj talenta skriva tudi Sushi. S Tomažem sva eno noč zaslišala brenkanje kitare in ugotovila, da po strunah igra kar ona. Punk pa se rada sprehodi po klaviaturah,« razkriva Astrid, ki je skupaj s Tomažem mačje zvoke že uporabila pri snemanju glasbe.
Toda za vso zabavo, dlakami, zasedenimi umivalniki in mačjimi koncerti se skriva tudi nekaj globljega. Astrid pravi, da ji živali dajejo nekaj, kar med ljudmi težje najde. »Živali ne obsojajo, jasno izražajo svoje potrebe in meje. Z njimi sem lahko taka, kot sem. Po naravi sem prijazna, a sem se skozi leta od ljudi nekoliko umaknila in se naučila svojo prijaznost tudi dozirati. Do mačk sem lahko prijazna, nežna in skrbna, pa me zato samo še bolj marajo,« pravi Astrid, ki ob tem tudi poudarja, da žival ni igrača, temveč del družine. Bi zato drugim priporočila, da domov naenkrat pripeljejo tri maine coone? »Raje ne. Najprej naj se človek navadi na življenje z enim ali dvema.«
Sama pa se pri štirih mačkah gotovo ne bo ustavila. »Če bo nekoč res prišla težko pričakovana selitev na deželo, si želim še psa, ovce, krave, koze, oslička, kokoši in rešene živali. No, pa še nekaj precej manj običajnega. Zelo si želim enkrat razviti neki odnos z vrano ali pa netopirjem.« Glede na to, da ima trenutno doma mačka, ki spi v umivalniku, mačko, ki igra kitaro, in mačko, ki se lovi z duhovi, se vrana in netopir pravzaprav sploh ne slišita več tako nenavadno.
E-novice · Estrada