osebni arhiv

Z nami deli lepe trenutke družinskega življenja, ob tem pa ne zavija v celofan vsega, kar jo tare. Družba je postala neizprosna v iskanju popolnosti in mamica treh otrok se z zastarelo miselnostjo nikakor ne strinja. Duši jo, da se od žensk toliko pričakuje, najbolj pa jo utesnjuje občutek vsakodnevne brutalne nasilnosti.

»Počitnice so, ko bi morali uživati,« pravi. »Ampak ljudje še vedno trpijo in ne zdi se mi prav, da se zabavam, lenarim, jem in spim. Mogoče se hočem izklopiti, ker je svet postal preveč grd in tuj. Takrat moje telo zamrzne. Ne znam več biti v taki družbi, ne znam se več obnašati in ne vem, kaj moram čutiti. Sprašujem se, kako biti človek leta 2025,« opozarja na krutost današnjega časa.

»Nov sistem mogoče zahteva tršo kožo, manj človečnosti. Morda so utopične fantazije, ko se bom naslednjič priklopila na družbena omrežja, da ne bo več grozljivih fotografij trpečih otrok in žena vsepovsod. Mogoče bo konec groze,« se zamisli in doda, da bi do takrat najraje prespala. »Ali pa, če samo zamižim in mislim na tisto, kar si želim. Čeprav, ko sem bila majhna in sem se zvečer skrivala v omari, trdno zaprla oči in upala, da tema v mojem življenju mine, se to ni uresničilo,« poda pomenljivo sporočilo. Zaveda se, da si mora nabrati moči, in takrat sta ob njej najstniški hčerki Ronja in Nana Ama ter sin Lun. V njihovi družbi vsaj za trenutek odmisli vse grozljivosti okrutnega sveta in išče spodbudo za lepšo skupno prihodnost.